Nekje v zadnji tretjini (anti)božične akcijske komedije Violent Night smo gledalci priča prizoru, kjer Božiček (David Harbour) z macolo mlati armado roparskih specialcev ob spremljavi božičnega napeva Christmas Time Bryana Adamsa. Kombinacija brutalnosti in poetične sentimentalnosti je kakopak perfektna in odlično povzame bistvo komedij, ki se lotevajo božičnih in novotelnih praznikov na bolj odrezav, ciničen in politično nekorekten način. Težava je zgolj v tem, da je tovrstnih filmov že malo morje kot npr. Bad Santa, Krampus, Gremlins ter Silent Night Deadly Night, zato je potrebno biti v tem podžanru prazničnih filmov še posebej domiseln in drzen. Tu pa žal komediji Violent Night krepko spodrsne, saj gre za film, ki precej očitno kopira elemente zgoraj omenjenih filmov, četudi ne razume povsem, kaj je te filme naredilo tako priljubljene in legendarne. Podobno kot v Bad Santa je tudi tokrat glavni junak Božiček, ki pije, preklinja, bruha in urinira na mimodioče in podobno kot v Home Alone smo tudi tokrat priča roparskemu napadu na hišo premožnih ljudi, katere mora Božiček rešiti pred golo smrtjo. A kaj se zgodi, ko film postreže z liki, ki so bodisi ekstremno nadležni, boleče stereotipni ali odvratno zoprni ter s ponavljajočo in monotono akcijo, ki meni, da je za dober komični učinek dovolj že to, da nekoga oblečeš v božičkov kostum in temu naročiš, naj mlati mimoidoče z macolo? Odgovor je preprost; Violent Night, mestoma duhovit in s strani Harbourja odlično odigran, povečini pa generičen, predvidljiv, neizviren in razvlečen film. Violent Night je tako film, o katerem ni moč veliko govoriti, saj je resnično tako pozabljiv in formulaičen, da gledalcu ponudi malo razlogov, da bi si ga ogledal več kot enkrat.

Norčevanje na račun nizkoproračunskih filmskih smeti studia Asylum, ki redno brez kančka sramu ali opravičevanja izpljuva najbolj cenene in breizdejne kopije filmskih uspešnic, je na tej točki že popolnoma odveč. In če nič drugega, se studio svoje cenenosti večkrat zaveda in jo zna celo preusmeriti v neškodljivo idiotsko zabavo tipa Sharkanado (četudi se je tudi koncept orkanov z morskimi psi zaradi številnih nadaljevanj pošteno izpel). Top Gunner: Danger Zone, ki je več kot očitno kopija letošnje orjaške akcijske uspešnice Top Gun 2: Maverick, ne spada v to kategorijo, četudi ima vse potenciale, da iz sebe ustvari neumno, vendar strašansko zabavno parodijo; nenazadnje je tudi Top Gun tiste vrste film, iz katerega se ni težko norčevati, še posebej zaradi prazne zgodbe, nadležnega mačizma in cenenega patriotizma. Pričujoči izpljunek studia Asylum tega ne izkoristi in se raje odloči za dostavo slabo uro in pol (pre)dolge filmske katastrofe, ki pogrne na praktično vseh ravneh. Četudi je jasno, da gre za film z nizkim proračunom, je tehnična izvedba porazno slaba, še posebej zaradi ekscesne uporabe tresoče kamere, ob kateri lahko gledalcu postane slabo po slabe četrt ure, več kot očitno je, da so bili vsi prizori letenja posneti v studio pred bodisi zelenim ekranom ali pa enolično belo steno, posebni učinki in animacija pa so na ravni izdelkov osnovnošolcev, ki se prvič lotevajo programov za montažo. Nič boljše se ne odnese vsebina; zgodba že na osnovni ravni ne nosi smisla in je polna lukenj, igralske predstave pa so porazne, saj skoraj nihče od igralcev ne premore izraziti kakršnihkoli emocij. Kar pa je najhuje; film se jemlje smrtno resno in to do te mere, da že v prvi tretjini postane dolgočasen. Top Gunner: Danger Zone je film, katerega kvaliteta je jasna že po nazivu studia, kateremu pripada. In končni rezultat ne bi smel nikogar presenetiti.