Pustolovski triler s preprostim naslovom Fall spada v kategorijo filmov o preživetju v ekstremni situaciji, kjer adrenalinski odvisneži obtičijo bodisi na morju, hribih, jamah ali v primeru pričujočega filma – na vrhu zapuščenega radijskega stolpa, ki v višino meri kar 60 metrov. Tam se znajdeta prijateljici Becky, ki preboleva tragično smrt svojega moža alpinista ter Hunter, ki si kot adrenalinska odvisnica nabira všečke preko družabnih omrežij in si za svoj naslednji veliki podvig izbere osvojitev vrha radijskega stolpa. Ko dvojici ta podvig tudi uspe in se jima med vrnitvijo zlomi lestev, se znajdeta v nič kaj blestečem položaju; na vrhu stolpa, brez hrane, vode in telefonskega signala. Kar sledi, je slabi dve uri dolg spektakel, ki uspe z minimalističnim pristopom ustvariti nekaj, kar mnogim visokoproračunskim filmom zaradi pretiranega zatekanja k uporabi posebnih učinkov vedno spodrsne; ustvariti vrtoglavo adrenalinsko bombo, ob katerih si bodo tisti, ki jih je strah višine, na več mestih prestrašeno zatiskali oči. Fall je namreč napolnjen z vrhunskimi kadri, ki so enako spektakularni kot tudi zastrašujoči, navkljub omejenosti na eno samo lokacijo pa film večinoma ne izgubi napetosti in suspenza, ki je ključna formula uspeha pri tovrstnem žanru trilerjev o preživetju v divjini. Pomaga tudi, da sta glavni junakinji dovolj simpatični, da nam zanju ni mar, še posebej po zaslugi dobrih igralskih predstav Grace Caroline Currey in Ginny Gardner, ki se tudi izkažeta z neverjetno fizično zmogljivostjo. Kjer se filmu zalomi, je pri vzpostavitvi realizma, ki je močno prisoten v prvi polovici, proti koncu pa poseže v vode čistega absurda, kar pa je pri tovrstnih zgodbah že standard, saj bi z uporabo zdrave pameti bilo vsakega filma konec v četrt ure. Film je tudi posejan z nekoliko otročjimi dialogi in melodramatičnimi vložki, še posebej, ko želi med glavnima junaka vstaviti prisiljen konflikt, ki nima nobenega globjega učinka na potek same zgodbe, na več mestih pa se kažejo tudi tehnične pomanjkljivosti kot npr. glasba, ki nekajkrat preglasi dialoge. Navkljub nekaterim kiksom pa je Fall presenetljivo učinkovit in strašansko napet triler, ob katerem bo gledalec nekajkrat pozabil dihati.

Preprost naslov in preprosta zgodba; tako bi lahko opisali okvirni zaplet preživitnega trilerja Beast, kjer se karizmatični britanski igralec Idris Elba pomeri z levo sredi afriške divjine. Ali gledalec na podlagi te premise resnično potrebuje še kaj več? Elba je tokrat zdravnik, ki se svojima hčerkama odpravi na potovanje v Južno Afriko, kjer se je prvič srečal s svojo ženo, ki je pred kratkim umrla v težki bitki z rakom. Med ogledom zasebnega rezervata, ki ga vodi prijatelj njegove pokojne žene, skupina trči ob podivjanega leva, katerega trop so pomorili lokalni krivolovci, zato lev vsakega človeka dojema kot nevarnost. Glede na dokaj klišejsko premiso bi gledalec pričakova, da je Beast zgolj nedomiselna reciklaža drugorazrednih trilerjev o preživetju iz 90. let in deloma to drži; film ne postreže s presenečenji in bolj ali manj sledi žanrski formuli, ki se oklepa večnega konflikta med človekom in zverjo. A tisto, kar pričujoči film uspe dvigniti nad povprečje, so drobne malenkosti, ki gledalca prepričajo, da je čustveno bolj vpet v dogajanje; liki tokrat niso stereotipno zoprni bedaki, za katere komaj čakamo, da končajo na levjem jedilniku, ampak realistično izrisane osebe z všečnimi osebnostmi ter pristnimi medsebojnimi odnosi. Slednje filmu uspe tudi zaradi pohvalne poteze, da svojo prvo tretjiino skoraj v celoti nameni razvoju osrednjega lika (v znova sila karizmatični predstavi Elbe) in prikazu njegovega težavna komuniciranja s hčerama, medtem ko akcija vstopi v zgodbo šele po slabe pol ure. A tudi takrat filmu ne začenja pojenjati saj je napolnjen s presenetljivo visoko mero suspenza in kot struna napeto akcijo, ki ne popušča vse do zadnje minute, zgodba pa si vmes najde čas, da gledalca seznani s problematiko krivolova v afriških savanah in kako ta vpliva na agresivno obnašanje plenilcev. Seveda v tej smeri ni moč pričakovati poglobljenega in kompleksnega moralnega sporočila, toda film si zasluži pohvale že zaradi tega, ker ne želi Afrike znova potretirati kot necivilizirano in primitivno divjino. Film se ponaša z nekaterimi za lase privlečenimi scenami in obveznim sklepanjem neumnih odločitev, ki glavne junaka spravijo v še večje težave, toda Beast je še vedno spodobna žanrska zabava, ki gledalca vsekakor ne bo razočarala.