Verjetno je že na samem začetku najbolje odpraviti vse dvome; Bullet Train je film, ob katerem je treba pod nujno izklopiti možgane in se prepustiti divjemu, kaotičnemu, načičkanemu in po taratinovskem pretiranem nasilju začinjenem vrtiljaku, ki zbaše na kup vse možne žanrske klišeje in se niti ne pretvarja, da za sabo vleče smiselno zgodbo z globokim moralnim naukom. Dogajanje je postavljeno na najhitrejši vlak na svetu (gre za poseben model japonskega vlaka, imenovanega bullet train), kjer se po naključju znajde pet najetih morilcev, vsak s svojo nalogo, ki ne bi mogla biti bolj predvidljiva; reši sina vplivnega kriminalca, zgrabi kovček s pomembno vsebino, naredi to ali ono, drugače bo tvoja družina po hitrem postopku poslana pod šesto rušo itd. Vsak lik je kakopak ekscentričen; Ladybug (simpatično teatralni Brad Pitt) je morilec, ki je pravkar zaključil tečaj obvladovanja jeze in na delo ne nosi nobenega orožja, duet morilcev Limona in Pomaranča, sicer dvojčkov, kjer je eden bel in drugi črn, je obseden z risanko Lokomotivček Tomaž, Prince je morilca, preoblečena v nedolžno šolarko itd. Vse te elemente smo videli v sto in eni kopiji klasike Pulp Fiction in kljub temu ta familiranost pričujočemu filmu vsaj v prvi polovici ne škodi preveč; liki so dovolj eksotični in simpatični, da jih gledalec ne pozabi, dialogi presenetljivo duhoviti, akcija pa sicer odbita, vendar vznemirljiva in navkljub teatralnosti zasidrana v realnosti. Žal pa film začne izgubljati rdečo nit v obupno razvlečeni drugi polovici, ki akcijo in humor zamenja za dolgovezno razlaganje dogajanja, preobilico flashbackov ter pogosta nevmesna metanja filmskih zvezdnikov v epizodne vloge; s slednjim sicer ni nič narobe, vendar pa po drugi strani ni jasno, zakaj visokoproračunski film najame zvezdniško ime, katerega prezenco in talent sploh ne izkoristi. Bullet Train je tako film, ki bi največ profitiral od skrajšane minutaže (pod nogenim pogojem ta film ne potrebuje biti dolg dve uri), saj bi se s tem gledalcem odkupil za vse nametane klišeje, predvidljivo zgodbo in plitko vsebino. Če že moraš biti neizviren, bodi vsaj hiter in jedrnat, preden se gledalec začne dolgočasiti.

Akcijski triler The Gray Man, sveži celovečerec bratov Joeja in Anthonyja Russa, ki sta sicer najbolj poznana po režiji nekaterih boljših poglavij v Marvelovem superherojskem vesolju, je še pred uradnim izidom zbudil pozornost s podatkom, da je s svojim orjaškim 200-milijonskim proračunom daleč najdražji film, ki je nastal v produkciji platforme za pretočne vsebine Netflix. To pa je tudi žal edini podatek, po katerem si bodo gledalci pričujoči film zapomnili; če je bil prejšnji film bratov Russo, kriminalna drama Cherry, rahlo podcenjen in čisto soliden žanrski izdelek, je The Gray Man pregrešno draga izguba časa, ki je nastala – vsaj takšen vtis dje – zgolj za to, da bi gledalci dve uri spremljali pretepaške balete, pokanja z orožjem, divje pregone z avtomobili, bučne eksplozije in naglo skakanje med različnimi eksotičnimi lokacijami po vsem svetu. Ti elementi so resda ključnega pomena za zadovoljiv akcijski spektakel, vendar pa morajo biti medsebojno povezani z vsaj na silo zanimivo zgodbo in všečnimi / zanimivi liki, česar pa The Gray Man ne premore. Že zgodba je obupno klišejska; spet imamo opravka z nadvsem sposobnim tajnim uslužbencem ameriške varnostne agencije CIA, ki med izvajanje rutinske misije ugotovi, da so njegovi nadrejeni namazani z vsemi smrdljivimi žavbami, zato se znajde na begu pred nekdanjim psihopatskim (in ne pretirano bistrim, četudi nas film želi prepričati v nasprotno) kolegom, ki ga želi umoriti s skupino mednarodnih profesionalnih morilcev. To, da je zgodba posejana s praktično vsemi možnimi žanrskimi klišeji in ne zmore postreči niti z enim nepredvidljivim zasukom, je v okviru akcijskih spektaklov moč pričakovati, toda The Gray Man nima prav nobene duše v sebi; je boleče rutinski, razvlečen (navkljub hektičnemu tempu) in prazen, kar je posledica tudi tega, da so vsi liki enodimenzionalno dolgočasni, še posebej osrednji, ki ga odigra tokrat vidno nezainteresirani Ryan Gosling, medtem ko Ana de Armas in Billy Bob Thorton v večini kador zgolj statirata. Mogoče še največ pozornosti zbudi razposajena igra zlikovca Chrisa Evansa, vendar tudi njemu ni namenjeno dovolj časa, da bi se lahko znebil kartonske prezence risankastega barabina. The Gray Man s svojim praznim spektaklom upraviči orjaški proračun, toda ali gledalci res zahtevamo preveč, če bi nam akcijski filmi občasno servirali bolj zanimive in manj generične vsebine?