To, da se Hollywood v zadnjem desetletjuu na vse kriplje trudi biti “buditeljski” (oz. “woke”), ni presenetljivo in v svojem bistvu nič, kar bi označili za škodljivo; časi se spreminjajo in z njimi so tudi vse močnejše zahteve po rasni / spolni / karkšnikoli že raznolikosti, razbijanju predsodkov ter roganju stereotipov in klišejev, ki jih je vrsto let v filme vnašal patriarhalno oz. pretežno belsko usmerjeni hollywoodski sistem. Vsi ti očitki so resda na mestu, toda zdi se bizarno, da čezlužnikom v vsej svoji progresivni in buditeljski drži še vedno dela preglavice ustvariti film, ki bi deloval napredno, hkrati pa ne pokroviteljsko in neiskreno. The Princess je primer tovrstnega buditeljskega filma; fantazijska melodramatična akcija v ospredje postavi bojevniško princeso, ki se zbudi vklenjena v grajskem stolpu in prisiljena v poroko z zlobnim aristokratom, vendar dekle uspe pobegniti in s pomočjo znanja borilnih veščin krene na maščevalni pohod proti (pretežno moškim) sovražnikom. Priznati je treba, da sama zasnova filma ni slaba in na prvi pogled se zdi, da se film radikalno roga pravljičnim stereotipom o nemočnihi princesah, ki pasivno čakajo na rešitev, toda The Princess se tako močno trudi biti progresiven, radikalen in feministično naravnan film, da izpade kot parodija oz. kot nekaj, kar bi ustvarili skrajno desničarski filmarji z namenom roganja “woke” kulturi. Pustimo ob strani obupno predvidljivo in formulaično zgodbo, štorasto spisane dialoge, ki gledalcu dobesedno polagajo v usta, kako mora razmišljati, resnično ceneno produkcijo ter leseno igro (s častno izjemo Joey King v glavni vlogi, ki vsaj vloži nekaj truda v svoje delo); glavni problem pričujočega filma je ta, da nam znova želi servirati lik močne ženske, ki pa ne premore nobene globine ali osebnosti. Bolj kot oseba, s katero se lahko poistovetimo, daje vtis feministične ikone, ki pa ni dovolj zanimiva, da bi nam ostala v trajnejšem spominu. Film sicer postreže z nekaterimi vznemirljivi akcijskimi prizori (pa pustimo ob strani dilemo, kako lahko koščena princesa brez težav premlati celo hordo izurjenih vojakov, ki niso sposobni niti zavihteti z mečem), toda za njimi ni ničesar, kar bi gledalca čustveno vpletlo v dogajanje. The Princess je tako dober dokaz, zakaj je filmska “woke” kultura še vedno tarča posmeha.

Morebiti se bo komu primerjava zdela nevmesna, toda Nicolas Cage je skupaj z npr. Tomom Cruisom ena od zadnjih igralskih supserzvezd, okoli katerih so se spletli mnogi miti in legende, Cage pa premore še toliko zdrave avtorefleksije, da se zna še ponorčevati na račun lastnih kariernih spodrsljajev. Zato se zdi primerno, da po vseh odštekanih in čudaških vlogah Cage v filmu The Unbearable Weight of Massive Talent igra svojo fiktivno različico, katere dnevi slave so že zdavnaj minili; dobrih vlog ne prejema več, njegova odtujena hči in bivša žena ga sovražita, povrhu tega pa se mora spustiti še tako nizko in nastopiti kot nekakšna turistična atrakcija na rojstnodnevni zabavi premožnega španskega predelovalca olja Javierja (Pedro Pascal), ki za svojo legano dejavnostjo skriva nadzor nad trgovino z orožjem, hkrati pa želi Cagu predstaviti scenarij za svoj film, v katerem bi kakopak nastopil. Prva skrb, katero je zbujal pričujoči film, je ta, da se bo zanašal zgolj na trik, da Cage igra samega sebe, humor pa bo povečini sestavljen iz referenc za njegove najbolj znane filme in to do določene mere tudi drži. Če gledalec ni oboževalec Cagovih filmov, bo verjetno zgrešil marsikatero šalo. Tega se The Unbearable Weight of Massive Talent žal na veliko poslužuje, čeprav preobilica popkulturnih referenc tokrat ni preveč moteča, še posebej zato, kar je glavna moč filma v pristni prijateljski kemiji med glavnima likoma. Tako Cage kot Pascal v svojih vlogah neznosno uživata in poskrbita za nemalo smešnih trenutkov, četudi je Cage v svoji samoparodični koži kakopak najbolj zapomnljiv, še posebej v prve četrt ure, ko film deluje kot premetena satira na temo blišča in bede filmske industrije in težavnega položaja t.i. igralskih dinozavrov, katerih petnajst minut slave je že zdavnaj minilo. Škoda le, da film ne sledi tej formuli do konca in v zgodbo vplete dokaj generično in nenavdihnjeno akcijsko pustolovščino, kjer so predvidljivo vpleteni španski preprodajalci z orožjem, CIA, agentati na vplivnega politika, ugrabitve znanih osebnosti itd. Nasploh se zdi, da bi The Unbearable Weight of Massive Talent bolje funkcioniral kot minimalistična karakterna komedija o težavnem odnosu med igralskim zvezdnikom in pretirano navdušenim oboževalcem, vendar pa film v očitnem strahu, da bi postal preveč dolgočasen, celotno izkušnjo zapakira v formulaično in klišejsko zabavo brez večje vrednosti. Zabaven, vendar gleda na ponujen potencial dokaj neizkoriščen film.