Michael Bay je sinonim za t.i. filmsko hitro prehrano; njegovi filmi so (povečini) brezmožganski akcijski spektakli, kjer ni prostora za kompleksne like in izvirno zgodbo, ta primanjkljaj pa se skuša nadomestiti z ogromno eksplozij, videospotovsko montažo, otročjim humorjem ter nakopičeno zmešnjavo posebnih učinkov. Kdor od Bayjevih filmov pričakuje več kot varno in neizstopajočo povprečnost, si je za jezo in razočaranje kriv sam. Ambulance, sicer predelava istomenskega danskega filma iz leta 2005, postreže z že neštetokrat videnim zapletom; Danny in njegov posvojeni brat Will skušata oropati banko, med pobegom pa pride do zapletov, zato po sili okoliščin ugrabita rešilno vozilo in za talca vzameta mlado reševalko in hudo ranjenega policista. Četudi je Bay v 90. letih ustvaril nekaj povsem neškodljivih, kratkočasnih in še dandanes zabavnih blockbusterjev, je v zadnjem desetletju postregel z imbecilnimi filmskimi smetmi, ki niso zgolj žalile gledalčevo inteligenco, ampak nakazovale, da se filmarju niti ne ljubi postreči z vsaj za silo zanimivo zgodbo in všečnimi liki, saj je večino časa namenjal predvsem recikliranju že dodobra utrujajočih klišejev in tovarniškemu produciranju hitrih pregonov, bučnih eksplozij in kičastih posebnih učinkov. In ko trčiš ob dno, gre lahko tvoja pot samo še navzgor; Ambulance je brez dvoma eden najboljših Bayjevih filmov v zadnjih desetih letih, saj postreže s presenetljivo razburljivo akcijo in solidnimi igralskimi predstavami (še posebej Jake Gyllenhaal, ki v vlogi kriminalca Dannyja zelo uživa), dogajanje pa je prikazano z Bayjevo značilno videospotovsko dinamiko. Navkljub temu pa je Ambulance daleč stran od tega, kar bi lahko označili za dober film; Bay namreč še vedno reciklira utrujene klišeje (osrednji lik je vojni veteran, ki sprva obrne hrbet kriminalu, vendar se loti bančnega ropa zaradi finančnih težav), dogajanje napolni s številnimi nelogičnosti in neumnostmi, še najbolj problematični pa so šibko izrisani in obupno površinski liki, o katerih ne izvemo dovolj, da bi nam zanje moralo biti mar. Ravno zato gledalec dobi občutek kot da ne gleda filma, ampak praznovglavo računalniško igro z dirkanjem in streljanjem, ki pa jo je bolj razburljivo dejansko igrati, ne pa gledati. Ambulance resda ni nivoju večine Bayjevih smeti in ponudi nekaj trenutkov zabave, vendar je kot celota še vedno akcijski film, ki je idejno obtičal v 90. letih.

Robert Eggers velja za enega najbolj vizionarskih in unikatnih filmarjev na svetu, ki si je v slabih šestih letih in zgolj z dvema celovečercema (The Witch in The Lighthouse) postal močan umetniški um, ki mu ni para, njegove stvaritve pa ne predstavljajo klasične zabave za preganjanje dolgčasa, temveč prav posebno izkušnjo, ki gledalca ne pusti ravnodušnega. Eggers je filmar, od katerega vedno pričakujemo presežek in tudi s svojim tretjim celovečercem, krvavo nordijsko avanturo The Northman, ne razočara; gre za njegov najbolj ambiciozen, tehnično zahteven in vizualno razkošen filmski ep, ki je ustvarjen za ogled na velikem platnu. Film se ponaša s sicer preprosto zgodbo, ki vleče mnogo vzporednic s tragedijo Hamlet; Amleth je nordijski princ, ki mu kot dečku stric brutalno umori očeta, dve desetletji kasneje pa se kot divji vikinški bojevnik odloči maščevati očetovo smrti; vtihotapi se na suženjsko ladjo, ki potuje proti otoku v Islandiji, kjer prebiva njegov stric, hkrati pa se zaplete v razmerja s slovansko begunko Olgo. Kot že rečeno; The Northman je Eggersov najbolj ambiciozen film v karieri, saj skuša ohranjati ravnovesje med akcijskim spektaklom ter za filmarja značilno art-house kompleksnostjo in ta izredno zahteven podvig mu uspe z občudovanja vredno preprostostjo. Film je tehnično brezhiben in vizualno osupljiv (kot že omenjeno; ogled na velikem platnu je obvezen!), Eggers pa s svojim izvrstnim očesom za detajle, predanostjo in sofisticiranostjo prepleta zgodovinski realizem in nordijsko mitologijo, ne da bi oboje podvrgel sluzavi politični korektnosti in hollywoodskemu poneumljanju. Akcija je žanru primerno krvava in neusmiljeno brutalna, zato bo gledalec občutil vsako zlomljeno kost in prerezano grlo, k še boljšemu rezultatu pa seveda pripomore vrhunska igralska zasedba, kjer največ pozornosti zbudita Alexander Skarsgaard in Anya Taylor-Joy kot Amleth in Olga. A najbolj hvalevredno pa je to, da se film venomer poigrava z gledalčevimi pričakovanji in navidez klišejsko zgodbo o maščevanju začinimi z mnogimi preobrati, zato je filmu nemogoče očitati, da je predvidljiv in generičen. The Northman je mojstrovina brez primere, ki Eggersa utrdi kot filmskega vizionarja, gledalcu pa ponudi nepozabno izkušnjo.