Sicer drži, da je Tom Holland trenutno eno od najbolj prepoznavnih igralskih imen, ki s svojo prezenco očara gledalce po vsem svetu, vendar pa čezlužnikom ne bi škodilo, če bi pri rekrutiranju igralcev uporabili vsaj malce domišljije in – če si lahko privoščimo nekaj cinizma – v primeru filmske adaptacije serije popularnih računalniških iger Uncharted tudi očala. Serija omenjenih iger temelji na avanturah drznega lovca na zaklade Nathana Draka, ki je tekom let postal nekakšna akcijska ikona znotraj sveta računalniških iger, s tem pa trčimo tudi ob prvi večji problem pričujočega filma; Holland žal ni igralec iz testa za akcijskega heroja. Njegov deški obraz, suhljata postava, zbegan pogled ter visok nevrotični glas ga pri prizadevanjih, da bi se gledalcem prodal za neustrašnega akcijskega heroja, delajo patetičnega in Uncharted mu s tega vidika ne dela nobene usluge. Film se sicer močno trudi zakriti igralčevo štorasto prezenco z vratolomnimi akcijskimi prizori, (pre)hitrim tempom ter videospotovsko montažo, toda ta prizadevanja niso dovolj, da se gledalec ne bi ob pogledu na Hollanda bruhnil v smeh. Pa vendar je zgrešen casting zgolj vrh ledene gore problemov, ki pestijo to neambiciozno, lenobno in generično zmešnjavo slabih idej; lenobna igra preostalega ansambla (Mark Wahlberg kot Drakov partner Sully večino časa deluje, kot da se je po naključju znašel na snemanju filma), prazni liki, predvidljiva in luknjasta zgodba, ki se zanaša na to, da je vsak drug lik v filmu totalen idiot, šibak scenarij, ki je povečini sestavljen iz monotonega razlaganja vsebine ter nespretno kopiranje idej iz bistveno boljših filmov kot sta Indiana Jones in Pirates of the Carribean in še bi lahko naštevali. Uncharted tako ne bi mogel biti bolj tipičen predstavnik vsega, kar je narobe s čezlužniško filmsko industrijo; novačenje igralcev v filme zgolj zato, ker so znani, odsotnost vsaj minimalnega truda za dostavo všečnega materiala in lenobna kopiranja filmov, katerim bi lahko namenili več pozornost kot pa gledanju teh pozabljivih smeti.

Že po nekaj uvodnih minutah pustolovske akcije Jungle Cruise je gledalcu jasno, kaj točno želi doseči filmski imperij studia Disney; zagon nove franšize starošolskih pustolovščin tipa Pirates of the Carribean, le da se dogajanje tokrat prestavi iz sončnih karibskih otokov v južnoameriške pragozdove, posejane s komarji, krokodili in drugimi ekostičnimi živalmi. In da ne pozabimo; oba filma temeljita na Disneyjevi zabaviščni atrakciji, zato so primerjave med karibskimi razbojniki ter križarjenjem po džungli povsem na mestu. In tokrat ni v ospredju zapiti pirat Jack Sparrow, temveč cinični, vendar dobrosrčni kapitan rečnega parnika Frank, ki v družbi odločne in briljantne znanstvenice Lily ter njenega mevžastega brata krene na dolgo potovanje po amazonskem pragozdu, da bi odkril čudodelne solze lune, ki naj bi ozdravile vsako bolezen na tem svetu. Kar je pri filmu Jungle Cruise najbolj presenetljivo, je to, da za razliko od večine brezdušnega in generičnega Disneyjevega kataloga s seboj prinaša veliko srca in šarma, še posebej po zaslugi izvrstne kemije med glavnima igralcema, očarljivo Emily Blunt v vlogi Lily ter znova izredno karizmatičnega Dwayna “The Rock” Johnsona v vlogi Franka. Tako Johnson kot Bluntova držita film pokonci s svojimi hudomušnimi zbadanji ter pristno prijateljsko navezo, zaradi katere je film za gledalca bistveno bolj vzdušen in zanimiv; ne toliko zaradi samega dogajanja – če smo popolnoma iskreni, je zgodba obupno formulaična in predvidljiva -, ampak bolj zato, ker je gledalcu dejansko mar za osrednja lika in njuno razburljivo potovanje do cilja. Navkljub kratkočasnosti, impresivni vizualni podobi ter venomer živahnem dogajanju pa je Jungle Cruise še vedno tipični produkt studia, ki je znan po precej nesubtilnem, šlampastem in pogosto tudi nevmesnim vrivanjem družbeno relavantnih sporočil v svoje filme. In tudi tokrat imamo opravka z opevanjem družbene raznolikosti, ki pa je bolj sama sebi v namen (Lilyjin brat je v filmu izpostavljen kot homoseksualec, četudi brez pravega razloga) ter prizadevanju razbijanja stereotipov, pa četudi je skoraj vsak lik v filmu karikatura, še posebej nacistično razpoloženi zlikovec. A glede na ostalo ponudbo pofla, ki ga ponuja Disney, je Jungle Cruise povsem gledljiva, neškodljiva in zabavna avantura za vso družino.