Športna komedija Space Jam, mešanica igranega in animiranega filma, kjer so moči združili tedanji košarkaški zvezdnik Michael Jordan in priljubljeni liki iz kultne risanke The Looney Tunes, je leta 1996 predstavljala “vrhunec” hollywoodske obsesije z idejo, da je treba vse priljubljene košarkarje iz NBA lige spraviti v filme in se s tem dokopati do hitrega zaslužka. V primeru filma Space Jam je bil ta poskus vsaj komercialno uspešen (film je zaslužil okoli 250 milijonov dolarjev), zato se zdi bizarno, da smo na njegovo nadaljevanje čakali kar četrt stoletja. Zakaj je film Space Jam: A New Legacy šele sedaj ugledal luč sveta, lahko samo ugibamo, vendar pa gre očitno za še enega od obupanih poskusov Hollywooda, da bi obudil duh že skoraj pozabljenih filmskih uspešnic in z njimi (spet) na hitro zaslužil. In da je pričujoči film osredotočen zgolj na zaslužek, ne bi moglo biti bolj očitno. Pravzaprav je tako očitno, da je že skoraj žaljivo do gledalca. Space Jam: A New Legacy namreč ni film v tradicionalnem pomenu besede, ampak dve uri (pre)dolga reklama za priljubljenega košarkaša LeBrona Jamesa in predvsem za studio Warner Bros., ki je tokrat v nesubtilnem prodajanju svojih blagovnih znamk resnično presegel samega sebe. Film sicer ubere podobno zgodbo kot prvi del (LeBron James mora združiti moči z risanimi junaki iz The Looney Tunes in odigrati košarkaško tekmo z generičnim zlikovcem v podobi patetičnega Dona Cheadla), ampak če se je Jordanov izlet na animirano košarkaško igrišče vsaj trudil delovati koherentno, je Space Jam: A New Legacy popolna vsebinska zmeda. Je dvajset filmov, zbasanih v en film. Je film, za katerega ni povsem jasno, komu je namenjen; otroci se bodo zaradi preobilice popkulturnih referenc iz filmov kot so Mad Max: Fury Road in The Matrix zgolj zmedeno praskali po glavi, odrasli pa bodo zehali od dolgčasa zaradi nezanimive okvirne zgodbe o odtujenem odnosu med očetom Jamesom in njegovim sinom, neprepričljivih igralskih predstav in resnično lenih šal. Najbolj žalostno pa je gledati legendarne risane junake naše in vaše mladosti, ki so se prisiljeni smešiti v takšnem zmedenem, žaljivem in dolgočasnem skropucalu. Nedvomno na samem vrhu najslabših filmov letošnejga leta.

Novo leto, nov akcijski film z Liamon Neesonom v glavni vlogi. Bilo bi pričakovano, da bi se po vseh teh letih že pošteno naveličali reciklirane formule omenjenih filmov, kjer Neeson povečini igra zagrenjene nekdanje policiste / marince / vojake / vstavi-kakršenkoli-poklic-povezan-z-orožjem in je po sili razmer vržen v nemogočo situacijo, katero lahko razreši zgolj z veliko količino lomljenja kosti in streljanja. The Marksman zvesto sledi tej formuli; Neeson je Jim Nelson, upokojeni marinec ni rančar, ki preboleva smrt svoje žene in se utaplja v finančnih težavah, nekega dne naleti na mehiška pribežnika, mati in sina, ki sta na begu pred zloglasnim mehiškim kartelom. Ko mama umre, ji Jim obljubi, da bo njenega sina peljal k sorodnikom v Chicago, vendar so dvojici za petami člani kartela. Kot je bilo že omenjeno, se Leeson znova vživi v kožo srboritega, vendar hkrati otožnega in dobrosrčnega možakarja, ki prime za orožje in postane zaščitnik ranljive osebe, tokrat otroka, ki je razdvojen med domovino in novo neznano državo. Morebiti se zdi, da skuša The Marksman jezditi na valovu trendovskih akcijskih filmov, ki postrežejo z družbenim komentarjem o luknjah in stranpoteh zakonov o migracijah ter mačehovskega odnosa ZDA do razrešitev pribežniške problematike, vendar naj gledalec ne pričakuje preveč. Film na trenutke sicer izpostavi težavno birokracijo, s katero se srečujejo pribežniki v želji po pridobitvi azila, toda povečini je The Marksman starošolski akcijski western, ki ga bi gledalec najverjetneje zelo hitro pozabil, če v njem ne bi nastopal še vedno očarljivi in karizmatični Neeson. Razlog, da Neeson uspe rešiti ta in podoben filme pred potom, je predvsem v tem, da z lahkoto igra like, s katerimi se lahko do določene mere poistovetimo in da je njegov “akcijski heroj” pravzaprav vsakdanji človek s prednostmi in napakami. Pravzaprav bi si upal trditi, da je Neeson tisti pravi “moški junak”, katerega danes pogrešamo; robat, surov, z dobrim srcem in klasičnimi vrednotami kot so čast, pogum in načelnost. Zunaj tega je The Marksman dokaj povprečen film; zgodba je predvidljiva, film je po domiselnosti na ravni generičnih akcij, primernih za DVD tržišče, liki – z izjemo glavnega – so dokaj površinski, zlobneži enodimenzionalni, zaradi oznake PG-13 pa je nasilje precej omiljeno. Skratka; še en Neesonov akcioner, ki ga ne boste dolgo ohranili v spominu, je pa dovolj zabaven in kratkočasen, da mu lahko namenite pozornost.