Četudi se pregovorno knjige ne sme soditi po platnicah, se zdi smiselno, da so pričakovanja pred ogledom ZF avanture Chaos Walking, posnete po mladinskem romanu Patricka Nessa, ki je za film napisal tudi scenarij, za gledalca nizka, saj se je izdelek soočal z – milo rečeno – težavno produkcijo; neprestane menjave scenaristov, ponovna snemanja številnih prizorov, ki so dvignili stroške filme na 100 milijonov dolarjev ter že skoraj kaotična prestavljanja datuma izida (film bi luč sveta moral ugledati že leta 2019) žal ne dajejo vtisa, da je kdorkoli od vpletenih verjel v uspeh projekta. Film se sicer ponaša z zanimivo idejo; v bližnji prihodnosti obstaja planet, na katerem živijo zgolj moški z zmožnostjo dajanja “hrupa” oz. nezavednega vizualnega podajanja svojih misli. Eden od teh je tudi mladenič Todd (Tom Holland), ki nekega dne po naključju naleti na razbitine vesoljskega plovila in edino preživelo potnico, skrivnostno Violo (Daisy Ridley), njen prihod pa razburi lokalno skupnost sumničavih moških, zato se Todd odloči, da bo dekle zaščitil in odpeljal na varno. Zakaj? Težko je reči, saj je Chaos Walking izredno nedodelan film, ki bolj kot na vsebino prisega na všečnost oz. popularnost osrednjega igralskega dueta, kar s seboj prinese cel kup težav. Četudi se Holland in Ridleyjeva trudita filmu vliti nekaj življenja, so žal pomanjkljivosti izdelka tako izrazite, da jih ne bi uspela popraviti še tako odlična igralska zasedba. Kot je že bilo omenjeno, je ena od vidnejših napak filma ta, da svet, v katerem se gledalec nahaja skupaj z osrednjimi liki, ne ponudi ničesar, po čemer bi se razlikoval od ostalih vsebinsko podobnih distopijah kot so The Hunger Games in Divergent. Še bolj pa moti spoznanje, da si film noče vzeti časa, da bi gledalcu obrazložil širšo sliko dogajanja (npr. kako deluje vizualni tok misli in zakaj ga nekateri lahko brez težav nadzorujejo, drugi pa ne), s katero bi zgodba, liki in njihovi motivi dobili kakšno težo. Film je celo tako luknjast, da ne obrazloži niti tega, kaj vodi Todda, da se upre lokalni skupnosti moških in postane Violin zaščitnik, zato se je smiselno vprašati, čemu bi nam za karkoli pred nami moralo biti mar. Chaos Walking je žal strašanska potrata časa za vse vpletene; tako igralce kot ekipo, še posebej pa za gledalce.

Opozorilo gledalcem; filmi, ki so mišljeni kot predelave fosilnih serij iz 70. in 80. let, so skoraj vedno zagotovilo za nekaj, kar bo pristalo na mnogih lestvicah najslabših filmov leta. Fantasy Island, remake istoimenske nanizanke iz leta 1977, ki izvorno fantazijsko pustolovščino spremeni v grozljivko o preživetju, je točno takšne vrste film. Zgodba o obiskovalcih rajskega otoka, ki vsakomur omogoča obuditev njegove najglobje sanjske fantazije, se sicer poigrava z zanimivim moralnim vprašanjem na temo posameznikove ujetosti v večno hrepenenje po boljšem življenju, ki se sčasoma spremeni v najhujšo nočno moro. Ironično je jetnik teh fantazij tudi sam film Fantasy Island, ki si želi biti hkrati zabaven, inteligenten, moralno kompleksen in katarzičen, vendar ni na koncu nič od tega. Da bi dosegel ta cilj, bi potreboval praktično vse, kar film dela dober; zanimivo in smiselno zgodbo, všečne like, napeto dogajanje in vznemirljivo akcijo. Žal pričujoči izdelek ne premore ničesar od naštetega; liki so poleg površinske osebnosti bodisi dolgočasni ali zoprni, humor izredno otročji in nepotrebno vulgaren, suspenz praktično neobstoječ, akcija monotona in zgodba polna lukenj in zasukov, da se je vredno vprašati, če so ustvarjalci filma preprosto napisali deset medsebojno različnih scenarijev in jih potem zmetali skupaj v upanju, da bodo sami od sebe ustvarili neko smiselno celoto. Fantasy Island je tako film o nevarnih fantazijah in verjetno ena najnevarnejših je ta, da je nekdo ob pogledu na to skropucalo pomislil, da je vredno obstoja.