Enola Holmes je junakinja mladinskih romanov pisateljice Nancy Springer, v katerih nastopa inteligentna in muhasta mlajši sestri slovitega britanskega detektiva Sherlocka Holmesa, ki v svoji prvi avanturi odpotuje v London, da bi našla svojo dolgo pogrešano mater, hkrati pa se naučila tudi mnogih pasti odraščanja ter težavnega položaja žensk v strogo patriarhalni družbi. Filmska adaptacija Enola Holmes jezdi na valu hollywoodskega feminizma in skuša z dobršno mero ironije in satire problematizirati v družbi trdno zasidarne stereotipe o ženskah. Namen filma je vsekakor plemenit in s tehničnega vidika izdelku ni moč veliko očitati; scenografija in razkošni kostumi poskrbijo za prepričljivo oživitev klasičnega viktorijanskega okolja, fotografija je privlačna za gledalčeve oči, akcijski prizori so vznemirljivi in igralske predstave povsem solidne, še posebej velja izpostaviti Millie Bobby Brown v naslovni. Žal pa izdelku močne spodrsne, ko se posveča zgodbi in njenim likom; Enola je precej dolgočasna junakinja, še posebej zato, ker se jo film trudi prodati kot feministično ikono ne pa kot dekle, s katerim se lahko kdo poistoveti. Ta namera je še toliko bolj očitna s pogostimi t.i. razbijanji četrtega zidu, kjer Enola večino časa ponavlja zgolj dvoje; da bi rada bila svobodna in da ji pri dosegu tega cilja ovirajo moški. Žal si bo Hollywood moral vbiti v glavo, da je za lik močne ženske potrebno mnogo več kot zgolj poudarjanje, da je ženski lik zgolj ženska in nič drugega. Ravno zaradi takšnega pristopa trpijo ostali liki v filmu, ki so bodisi kričeče stereotipni ali pa nerazviti (še vedno ni jasno, zakaj so za vlogo Sherlocka Holmesa rekrutirali Henryja Cavilla, ki s svojim likom ikoničnega detektiva v pričujočem filmu nima kaj za početi), okrivna zgodba o iskanju Enoline matere pa ravno zaradi preobremenjenosti s političnimi “statementi” nekje na polovici postane hitro pozabljiva in dolgočasna. Enola Holmes vsebuje veliko potenciala za dobro žanrsko zabavo z močnim družbenim sporočilom, vendar bi se za to morala znebiti spon pokroviteljskega kvazifeminističnega nakladanja in svoje moč usmeriti v bolj zanimivo zgodbo in like.

Igrane predelave legendarnih animiranih filmov studia Disney navkljub borni kvaliteti večine le teh, zaradi visokega finančnega izkupička še dolgo ne bodo zapustile tako malih kot velikih ekranov. S tem se je potrebno sprijazniti, ker je imperij Miki Miške že vrsto let usmerjen predvsem v lov za denarjem. Najnovejša predelava v Disneyjevem katalogu je remake risane pustolovščine Mulan, ki je luč sveta ugledala pred več kot 20. leti in rodila enega od najmočnejših ženskih likov v zgodovini animiranega filma. Zgodba temelji na ljudski pripovedki o bojevnici Mulan, ki je v času strogo patriarhalno urejene družbe stopila v škornje bojevnice in svojo domovino rešila pred sovražno odpadniško vojsko. Ker film še danes mnogi uvrščajo med Disneyjeve najboljše izdelke, je bilo kakopak pričakovano, da mu živa predelava ne more uiti in glede na izredno dvomljivo kvaliteto preostalih remakov nas je upravičeno skrbelo, da bo tudi Mulan postregla s poraznimi rezultati. Na srečo se izkaže, da je Mulan presenetljivo spodobna akcijska avantura, ki uspešno povzame ključne teme originala, hkrati pa postreže s tehnično brezhibno izvedbo, četudi niti na daleč ne doseže ravni originala. Film je najbolj uspešen, ko se osredotoča na naslovno junakinjo in njeno njeno razburljivo potovanje, na katerem se sooča z lastno identiteto, zvestobo tradicionalnim pravilom, vprašanji osebne svobode in spoznanjem o nehvaležnem položaju žensk v izključno moškem svetu. Te tematike film predstavi na dokaj prepričljiv način in brez vsiljivih političnih komentarjev, po katerih je Disney sicer zelo znan. Še več; Filmska Mulan je vzoren primer močnega ženskega lika, ki se močno distancira od pustih kvazifeminističnih junakinj in uspe ohraniti pravo mero poguma, drznosti, individualizma kot tudi čustvenosti in ranljivosti, zato se gledalec z njo (tudi po zaslugi odlične igralske predstave Yifei Lui) brez težav poistoveti. Zato pa je toliko bolj škoda, da so vsi ostali liki v filmu obupno prazni, nerazviti in na ravni brezosebnih figur, izdelanih iz kartona; Mulanini vojni tovariši so duhomorni statisti, ki večino časa čepijo v ozadju in ne vedo, kaj bi sami s sabo, še slabše pa je odnese zlikovec, ki že v originalu ni bil nič posebnega, tokrat pa je še bolj dolgočasen in nekarizmatičen. Nekatere gledalci bi znalo zmotiti pomanjkanje humorja in odsotnost ikoničnih likov kot je zmajček Moshu, toda slednje niti ni tako problematično, saj skuša film biti nekoliko bolj “realističen” in prizemljen. Tako kot vedno je film s tehničnega vidika impresiven; od čudovite fotografije, vznemirljivih akcijskih prizorov do razkošne kostumografije. Če nič drugega, je Disney vedno znal postreči s filmi, ki so prava paša za oči in tudi tokrat ni nič drugače. Končni rezultat? Mulan je resda nepotreben film, ki v osnovi pove isto zgodbo kot risanka, vendar pa je tokrat imperij Miki Miške vložil vsaj nekaj truda v nastajanje filma in gledalcem dostavil nepretresljivo, vendar povsem spodobno razvedrilo. In glede na to, kako zanič so ostale Disneyjeve predelave, jo je Mulan dokaj dobro odnesla.