Zdi se nenavadno, da imajo čezlužniki vedno znova težave s filmsko adaptacijo popularne videoigre Mortal Kombat, ki se vrti okoli sila preprostega koncepta; skupina izbranih posameznikov se udeleži bojevniškega turnirja, kjer se lomijo kosti, preliva kri in izvajajo brutalne usmrtitve. Ali pa je ravno ta preprostost glavni razlog, zakaj omenjena videoigra ne more funkcionirati v filmski obliki, ki zahteva kaj več kot zgolj ekscesno nasilje in nastopaško poplesavanje po ringu? Če sodimo po najnovejšem “vnovičnem zagonu” franšize, ki prisega na temačno vzdušje in ekscesno nasilje, je odgovor morebiti popolnoma pravilen. Mortal Kombat je namreč film, ki zunaj pretepaškega klanja ne ponuja ničesar omembe vrednega, česar se tudi močno zaveda, saj je glavnina “zgodbe” preokupirana s serviranjem nasilja in posebnih učinkov, medtem ko nikoli ne uspe najti enega samega razloga, da bi gledalcu za zgodbo ali like moralo biti mar. Zgodba skače sem ter tja z na trenutke že kar absurdno nemarno montažo (na več mestih se celo zdi, da manjkajo prizori, ki bi povezovali scene med seboj), liki so patetično prazni in dolgočasni (če se ne bi stalno klicali po imenih, gledalec niti ne bi vedel, kdo je kdo) in nasploh se zdi, da film računa, da so gledalci tako zaslepljeni z oboževanjem franšize, da bodo že omembi imen kot so Raiden, Sub-Zero in Sonya Blade doživljali orgazme. Novi Mortal Kombat je tako še ena v dolgi vrsti neuspešnih filmskih adaptacij videoiger, ki tako kot ostale ne razume, da priljubljenost določene franšize sama po sebi ni dovolj močno zagotovilo za dober film.

Akcijski triler s preprostim naslovom Nobody se začne obetavno; Butch (Bob Odenkirk, najbolj poznan po vlogi sluzavega odvetnika Saula iz kultnih serij Breaking Bad in Better Call Saul) je boleče povprečen možakar v srednjih letih z dolgočasno službo, odtujeno ženo, zdolgočasenima otrokoma in nadležno navado, da nikoli pravočasno ne odnaša smeti. Njegovo življenje postane še toliko bolj neznosno, ko dovoli pobegniti dvema vlomilcema iz svoje hiše in med vožnjo z avtomobusom naleti na skupino moških, ki nadlegujejo mlajšo žensko. Na tej točki mu popustijo živci in brutalno obračuna z nadlegovalci, a se kmalu izkaže, da je eden od njih brat vplivnega preprodajalca mamil, ki Butchu napove vojno, ta pa je prisiljen obenem zaščititi svojo družino kot obuditi dolgo zamolčano preteklost. Nobody se v prvi polovici razvija kot črnohumorna satira v stilu Schumacherjeve klasike Falling Down, kjer je Butch zaradi svojih pacifističnih dejanj deležen posmeha s strani družine in znancev (to bi film lahko izkoristil za subtilno kritiko ameriške družbe, ki glorificira nasilje, a žal tega ne stori), postopoma pa mu poči film in krene na “križarski” pohod, kjer iz strahopetca postane nevarnost na dveh nogah. Ta del filma je izredno močan, še posebej po zaslugi Odenkirkove karizmatične prezence, subtilnega humorja in vznemirljivih, a še vedno dovolj realističnih akcijskih scen, kjer Butch postane človek, ki nima ničesar za izgubiti. Ker pa je scenarij za film napisal Derek Kolstad, ki je tudi avtor akcijske trilogije John Wick, se Nobody hitro začne spreminjati v bledo kopijo Wicka, nasičeno z utrujenimi klišeji (zlikovci so znova – da, uganili ste – oboroženi hrusti z ruskim naglasom), predvidljivimi situacijami, luknjasto zgodbo, risankastim nasiljem ter pretiranim zanašanjem na stil kot pa samo vsebino. Z drugimi besedami; Nobody kot celo deluje kot film, ki je nastal zgolj na podlagi ideje o tem, da bi odvetnika Saula iz Breaking Bad spremenili v akcijskega heroja. In kaj več od tega naj gledalec ne pričakuje.