John Wick velja za eno od večjih filmskih presenečenj leta 2014; navidez generičen akcijski triler o nekdanjem najetem morilcu, ki se odloči maščevati smrt svojega psička in hkrati dobiti nazaj svoj ukraden avtomobil, je uspel prepričati z domiselnim prepletanjem elementov barvite neo-noir kriminalke, akcijskega tobogana ter pristne čustvene drame. K temu dodajmo še karizmatično predstavo Keanuja Reevesa v glavni vlogi, dober smisel za humor in enako realistične kot tudi atraktivne akcijske prizore in končni rezultat je film, ki je v žanr akcijskih filmov prinesel prepotrebno svežino. Njegovo nadaljevanje John Wick: Chapter 2 na vsebinski ravni seže še nekoliko globje v vode epskosti, saj mora naslovni junak po spletu ne2srečnih okoliščin eliminirati vodjo italijanske mafije, s tem pa se tudi znajde na listi za odstrel praktično vsakega najetega morilca na svetu. Po pričakovanjih je film strukturiran kot napeta dirka s časom; Wick skače od ene eksotične lokacije do druge, strelja barabe v glavo in si hkrati skuša rešiti glavo. Podobo kot predhodnika tudi pričujoči film odlikujejo vznemirljive in presenetljivo brutalno realistične akcijske sekvence, že omenjene barvite lokacije, spektakularna koreografija ter hiter tempo, ki si redko vzame čas za oddih. John Wick: Chapter 2 je akcijski pregon od začetka do konca, ki ga vodijo znova karizmatični Reeves ter nekateri duhoviti stranski liki (še posebej Ian McShane in Lance Reddick). Zgodba je resda predvidljiva in ne postreže z nobenim preobratom, ob katerem bi gledalcu zastal dih, nekateri deli (še posebej tisti, ki skušajo pokazati, kako na Wicka prežijo morilci na skoraj vsakem koraku) pa so rahlo teatralni, toda film uspe ohraniti našo pozornost, še posebej po zaslugi spretne režije Chada Stahelskija, kateremu se pozna, da si služi kruh s kaskaderstvom. John Wick: Chapter 2 je nepretenciozen in vznemirljiv akcijski spektakel, ki bo več kot zadovoljil apetite oboževalcev žanra.

The Survivalist na papirju izgleda kot še en film o preživetju v postapokaliptičnem okolju; zaradi porasti števila prebivalstva v prihodnosti pride do popolnega kolapsa civilizacije in sredi tega kaosa se znajdejo samotarski lovec, starejša ženska in njena hčerka. Med trojico sprva vlada močno nezaupanje, paranoja in strah, vendar se tekom časa tesno zbližajo, čeprav ni nikoli jasno ali so moški in obe ženski iskreni v svojih dejanjih ali zgolj pričakujejo pravi trenutek, da bi nekomu zadali nož v hrbet. To sila neprijetno situacijo, pri katerih lahko vsak trenutek pričakuješ izbruh nasilja, uspe režiser Stephen Fingelton prikazani z uporabo izrazitega minimalizma, kjer je tišina razumljena kot nekakšen uvod v (morebitno) nevihto in kar nekajkrat se zgodi, da gledalca preseneti izbruh nasilja ali nepredvidljivih dejanj glavnih junakov. The Survivalist je več kot očiten primer mojstrske uporabe načela “manj je več”, saj film kot tak ne potrebuje veliko, da zadane v polno. Univerzalne teme ljubezni, zaupanja, izdaje, sramu, želje po preživetju in strasti so podane skozi vrhunsko napetost, katero bi lahko rezal z nožem, surovim realizmom, odsotnostjo sentimentalnosti in vztrajanja, da namere glavnih junakov niso nikoli povsem razčiščene. Vse to (in še več) iz filma delajo prvovrstnih gledalski užitek, pa četudi znajo počasni ritem in nesimpatični junaki marsikoga tudi odbiti. The Survivalist ni film, ki želi ugajati. Je film, ki nas opomni na lastno ranljivosti, ki pride do izraza v najbolj ekstremnih situacijah.

Ocena 5