Skupina spletnih hekerjev Anonymous, ki namerno ruši strani raznih vladnih institucij, se je v očeh javnosti proslavila z uporabo ikonične maske Guya Fawksa, revolucionarja, ki je 5. novembra 1605 skušal razstreliti britanski parlament in izvesti atentat nad tedanjega kralja Jakoba I. Njegovo dejanje, poimenovano kot “smodniška zarota”, predstavlja simbol upora zoper diktaturo in politično enoumje, obenem pa tudi služi kot motiv kultnega stripa V for Vendetta avtorjev Alana Moora in Davida Lloyda, ki je leta 2005 doživel tudi svojo filmsko adaptacijo. Tako strip kot film sta postavljena v antiutopično prihodnost, urejene po načelih totalitarne oblasti, ki ljudem preko medijev in strogih pravil množično pere možgane in iz njih dela ubogljive posameznike. Ozračje jeklene diktature pa pretresejo napadi zamaskiranega upornika, zgolj znanega po imenu V, ki skuša s svojo prisotnostjo vzpodbuditi javnost k revoltu in boju za izražanje svobodne volje. V for Vendetta je film, ki se koncepta Orwelovksega Velikega brata loteva na enako mračen kot satiričen način, saj se prizori brutalnega nasilja in premišljenih (in realistično bolečih) šal kombinirajo z nadvse prebrisano zastavljenimi monologi o pomenu upora v sodobni družbi, ki niso namenjeni suhoparnemu moraliziranju, ampak pri gledalcu pučijo močan emocionalen vtis. Izvrstna fotografija, prepričljiva igralska zasedba, kjer se najbolj izkaže Natalie Portman kot V – jeva zaveznica, spektakularna akcija in dober občutek za ironijo (recimo; John Hurt, ki je igral pozitivca v adaptaciji utopičnega romana 1984, tokrat odigra vlogo diktatorja) pa pričujočemu filmu dodajo že nekaj več odtenkov barvitosti, drznosti in prebrisanosti. V for Vendetta ni samo odličen stripovski film, ampak eden najbolj provokativnih političnih trilerjev nasploh.

Ocena 5

Keanu Reeves je tiste vrste igralec, ki se že celo kariero sooča z očitki o svojih lesenih in neprepričljivih nastopih pred kamero. Resnica je nekoliko drugačna; Reeves zna biti čisto spodoben igralec, če seveda nastopi v filmu, ki mu omogoča razkazovanje skritih talentov. In točno to je John Wick, mešanica noir filma in akcijske kriminalke, ki postreže s preprosto, skoraj klišejsko; nekdanjemu profesionalnemu morilcu in vdovcu neke noči v hišo vdrejo trije zamaskirani roparji, mu ukradejo avtomobil ter umorijo psičko, ki jo je dobil v dar od pokojne žene. Ko se John uspe za silo spraviti nazaj na noge, zapriseže krvavo maščevanje, pri tem pa pride v navzkriž z lokalnimi kriminalci in celo kolegi morilci, ki se v želji po izplačilu visoke nagrade za njegovo glavo poženejo za njim. John Wick je v osnovi še ena zgodba o osebnem maščevanju, ki ne prinaša vidnejših presenečenj, vendar je pri dostavljanju idealne doze čustev, akcije in humorja zelo posrečen in kratkočasen. Velik del zahvale gre režiserju Chadu Stahelskiju, ki si sicer služi kruh tudi s kaskaderstvom, zato poskrbi, da je vsak akcijski prizor vratolomen in spektakularen, a še vedno brutalno realističen, seveda pa bi bilo krivično pozabiti omeniti Reevesa v naslovni vlogi, ki še nikoli prej ni bil tako odrezavo frajerski in karizmatičen. A tisto, kar film dviga nekoliko nad povprečje, je njegova “majhna” osebna zgodba, ki venomer ostaja prizemljena v resničnosti (z občasnimi dramatičnimi vložki). John Wick tako ni žanrski presežek in lagali bi, če rečemo, da z zgodbo na kakršenkoli način preseneti gledalca, toda še vedno gre za kakovostno in stilsko dovršeno akcijsko kriminalko.