Ob seriji “živih” predelavah animiranih klasik studia Disney, ki so zadnja leta dobesedno okupirala velika platna, se vedno znova sprašujem, če omenjeni gigant sploh razume, kaj pomeni beseda remake. Na preprost način povedano; gre za predelavo že obstoječe zgodbe, ki se jo tokrat predstavi na svež in unikaten način. Dober primer tega je bil lanskoletni remake Suspirie, ki ni dlakocepsko sledil duhu originala, ampak se od njega distanciral ter ustvaril nekaj drugačnega in inovativnega. Nič od tega pa ne boste našli v Disneyjevih remakih risank kot sta The Beauty and the Beast in Aladdin, če pa se že najde kdo, ki skuša zgodbo zabeliti na svoj način (Tim Burton z Dumbom), pa v njej ni nobene duše oz. energičnosti originala. Seveda pa kvaliteta filma sploh ni pomembna, ampak predvsem to, da studiu prinese čimveč denarja. In žal se je izkazalo, da občinstvo nima težav s tem, da finančno podpre kreativni lenobo gigansktega studia, ki nas je z risanimi klasikami vedno znova opozarjal na nevarnost pohlepa, čeprav je sam postal ravno to; sinonim za imperij, ki je pripravljen razprodati lastno bogato zapuščino za denar. In lahko smo prepričani, da bo “živa” predelava enega najuspešnejših risanih filmov vseh časov, The Lion King, zaslužila ogromno denarja. Film v režiji Jona Favreauja je sicer vizualno atraktiven in na trenutke uspe zajeti duh in prebuditi emocije originala, toda s seboj prinaša tudi težave, s katerimi je okužen praktično vsak Disneyjev remake; sterilnost in brezdušnost. Prvo, kar pri filmu najbolj zbode, je to, da so nastopajoče živali kot mrtve lutke; morebiti lepo izgledajo, toda odsotnost izrazov na licih jih dela dobesedno kamnite, kar v zgodbi, ki cilja na čustva, vsekakor ni dobrodošlo. Posledica tega je, da je gledalcu popolnoma vseeno za junake, ki se na tako tragične kot vesele dogodke odzovejo popolnoma enako oz. brez kakršnegakoli emocinalnega učinka. Tudi ko film pripelje do velikih preobratov (Simbina odločitev, da se vrne v domače kraljestvo), se gledalec počuti nepotešenega. Še večja težava filma pa je ta, da v ničemer ne odstopa do remaka; kar ste videli v originalu, boste v slabši različici videli tudi tu. Tu ni nobenih sprememb, odstopanj ali vsebinskih sprememb. In ob tem se znova vprašamo; kaj je poanta teh remakov? Če je Disney res tako pohlepen, da mora kasirati denar z remaki lastnih animiranih filmov, potem naj te naredi malce drugačne, da ne bodo gledalci imeli občutka, da gledajo zgolj “živo” kopijo risanke. The Lion King je s tehničnega vidika impresiven, toda z vsebinskega popolnoma nepotreben in brezdušen izdelek.

Za absurdnim naslovom The Man Who Killed Hitler and then Big Foot bi pričakovali drugorazredno akcijsko grozljivko, ki bi romala naravnost na DVD tržišče. Tudi zgodba na prvi pogled ne obeta nič drugega; Calvin Barr (Sam Elliot) je osamljen, zagrenjen in ostarel vojni veteran, ki je nekoč opravljal službo atentatorja za ameriško vlado in za časa 2. svetovne vojne na drug svet poslal samega kralja nacističnega imperija, Hitlerja. Na stara leta ga vlada znova pokliče na pomoč, da bi ji pomagal uloviti mistično bitje Big Foota, ki je okužen z boleznijo, zaradi katere je ogroženo celotno človeštvo. Kot že rečeno; zgodba filma je naravnost absurdna, če ne že kar neumna, toda končni rezultat je nekaj popolnoma drugega. The Man Who Killed Hitler and then Big Foot ni toliko zgodba o starcu, ki lovi mistično pošast, ampak zabaven, čustven in iskren potret človeka, ki je s svojimi dejanji spremenil tok zgodovine, vendar pa je bil hkrati zaradi zaupnosti nalog vedno obsojen na anonimnost in osamljeno življenje brez prijateljev in ljubezni. Spopad med Barrom in Big Footom je praktično omejen na deset minut filma, vse ostalo pa je namenjeno seriji flashbackov, s katerimi glavni junak obuja spomine na vojno in kako je moral zaradi višjih ciljev žrtvovati vse, kar bi njegovo staranje olajšalo. Film kakopak poganja vrhunska predstava Elliota, ki s svojo starošolsko eleganco in odločnostjo brez težav prepriča gledalca, da je zmožen drznih podvigov. Ker je film obarvan s specifičnim surrealnim ozračjem in skuša zabrisati mejo med resničnostjo in mitologijo, kakopak ne bo vsakomur pogodu, toda The Man Who Killed Hitler and then Big Foot je – verjemi ali ne – eden najbolj ganljivih filmov letošnjega leta.