Joseph Kosinski je pred dobri tremi leti z nostalgično letalsko akcijo Top Gun: Maverick dokazal, da je sposoben pilotirati komercialno všečne spektakle, ki znajo poleg vznemirljivih in napetih akcijskih prizorov zaigrati tudi na emocionalne strune. Ker se zmagovalnega konja ne menja, se je Kosinski s svojim naslednjim celovečercem, športno dramo F1: The Movie, spustil iz tla na zemljo in posnel hvalnico enemu najbolj priljubljenih športnih tekmovanj na svetu; dirke Formule 1. Ker je film nastajal pod budnim očesom omenjenega dirkaškega imperija, je kakopak za pričakovati, da bo dirkaški cirkus prikazan v karseda navdihujočem, nekritičnem in idiličnem (bolje rečeno; propagandnem) slogu, kjer so tragične nesreče in strahovi dirkačev zgolj minorna ovira na poti do cilja. Zgodba o odsluženem vozniku F1 Sonnyju (Brad Pitt, ki je za vlogo prejel rekordnih 30 milijonov evrov, četudi znova igra rutinsko vlogo arogantnega, ampak hkrati dobrosrčnega junaka), ki se po treh desetletjih vrne v športno areno, da bi skupaj z obetavnim mladim šampionom potegnil dirkaški klub iz rdečih številk, ki so posledice številnih izgubljenih dirk. Podobno kot Top Gun: Maverick je tudi F1: The Movie tehnično izpopolnjen spektakel, ki gledalca pritegne z razkošnimi in vznemirljivimi prizori dirk, enako informativnim kot tudi duhovitim vpogledom v zakulisje dirkaške arene, hitrim tempom in všečno igralsko zasedbo, kjer so Javier Bardem, Kerry Condon in Damson Idris bistveno bolj zanimivi od osrednjega lika, četudi so ob koncu zreducirani na priveske, ki hranijo Sonnyjev nastopaški ego. Kot celota je Kosinskijev film všečen poletni blockbuster, ki pa zunaj dirkaških stez nima kaj za pokazati; zgodba je sila generična in na nivoju pozabljivih športnih akcij iz 90. let in navkljub režiserjevim močnim prizadevanjem, da bi filmu vlil nekaj avtentičnosti, nad njim venomer sloni senca dirkaške propagande, kjer ni nobena stvar prepuščena naključju. A če nič drugega, so oboževalci Formule 1 končno prišli na svoj račun in bodo v filmu najverjetneje močno uživali.

Akcijska komedija Nobody iz leta 2021 je v času, ko je čezlužniška filmska industrija zaradi pandemije covid-19 negotovo zrla v prihodnost, postala nepričakovana uspešnica, pa četudi je šlo zgolj za bledo in nedomiselno kopijo kultne akcije John Wick. Štiri leta kasneje smo bili pričakovano deležni nadaljevanja Nobody 2, ki je samo po sebi precej nepotrebno, saj je predhodnik dokaj smiselno zaključil svojo zgodbo in ni ponujal veliko prostora za razširitev zgodbe na način, ki ne bi izpadlo zgolj kot izgovor za kovanje hitrega zaslužka. Nadaljevanje znova sledi nekdanjemu najetemu morilcu Butchu (Bob Odenkirk, ki je še vedno v odlični formi), ki se z družino odpravi na počitnice v nekdanje letovišče iz mladosti, kjer pa po naključju stopi v navzkriž z lokalnimi predstavniki zakona in zloglasno kriminalno združbo, ki ima v lasti skoraj vso mesto. Nobody 2 predstavlja močno nadgradnjo predhodnika, saj se uspe osvoboditi spon močnega vpliva zgoraj omenjenih uspešnic o Johnu Wicku in mutira v neobremenjeno, preprosto in hedonistično akcijsko pustolovščino, katere moč se skriva v tem, da se ne pretvarja, da je kaj več kot zgolj zabava za preganjanje dolgčasa. Sproščen humor povečini zadane v polno, za kar se je potrebno zahvaliti tudi odličnim igralskim predstavam (med vsemi velja omeniti sicer rahlo neizkoriščenega veterana Christopherja Lloyda), najbolj svetla točka filma pa so kakopak vznemirljivi akcijski prizori, ki so sicer še vedno rahlo risankasti, vendar pa njihova zmes krvave brutalnosti in osupljive akrobacije prepreči, da bi film zapadel v neumno pretiravanje. Zgodba filma je kakopak predvidljiva in površinska, vendar se Nobody 2 s tem niti ne obremenjuje; vse, kar si film dejansko želi, je to, da pošlje gledalčeve možgane za slabo uro in pol na pašo. In včasih je to tudi vse, kar gledalci potrebujemo.