Nadaljevati franšizo odštekanih akcijskih parodij The Naked Gun brez nenadomestljivega Leslieja Nielsena v ikonični vlogi štorastega narednika Franka Drebina se zdi že vnaprej izgubljena bitka, toda Hollywood v svojem obupanem iskanju nečesa, kar bi prineslo zaslužek v blagajne, zlepa ne odneha. Pričujoče nadaljevanje, ki hkrati služi kot vnovični zagon omenjene franšize, je tokrat v rokah glavnega igralca Liama Neesona, ki igra Drebinovega sina, ki se tokrat zaplete v mednarodno zaroto, zaradi katere je ogrožen obstoj legendarne Policijske enote, hkrati pa mu pot prekriža fatalna Beth (Pamela Anderson). Proti vsem (nizkim) pričakovanjem je novo poglavje The Naked Gun vzoren primer filmskega nadaljevanja, ki povečini razume, kaj je predhodnike naredilo tako nepozabne; odštekan in absurden humor, akcijske scene, ki izgledajo kot da bi bile vzete iz risanke, popkulturne reference in predvsem Nielsenova hladnokrvna komična prezenca, ki pa jo Neeson brez težav posvoji do te mere, da ne izpade kot nesramna kopija (delno zaradi sreče, da sta tako Nielsen kot Neeson zaslovela po vlogah stoičnih frajerjev, seveda vsak v svojem žanru). Neesonu ob boku samozavestno stoji Andersonova, ki pokaže izvrsten smisel za humor, medtem ko je preostali igralski ansambel bolj ali manj zreduciran na statiranje. Ker gre za film, kjer se šale vrstijo skoraj vsake pol minute, je pričakovano, da nekatere zgrešijo tarčo, vendar pa je več takšnih, ki bodo gledalca nasmejale do solz in obudile nekoliko pozabljen žanr parodij, ki nujno potrebujejo svoj komercialni povratek. The Naked Gun kakopak ne dosega vrhunskosti predhodnikov in za seboj vleče napake, ki so pogoste za filme v zadnjih desetih letih (povprečna zgodba, par neposrečenih gagov, ki se hkrati tudi vlečejo, nezanimiv zlikovec), vendar pa gre vseeno za film, ki je narejen z veliko ljubezni do izvirnika in se noče zgolj naslanjati na ceneno nostalgijo. Nedvomno eden od najbolj zabavnih filmov letošnjega leta.

Ne glede na zelo borno kvaliteto zadnjih filmov v dinozavrski franšizi Jurassic Park so ti še vedno posamično prinesli nad milijardo dolarjev zaslužka, zato je bilo pričakovano, da bo Hollywood še naprej molzel izumrle plazilce. Novo poglavje s sicer boleče nedomiselnim naslovom Jurassic World: Rebirth naj bi po besedah režiserja Garetta Edwardsa predstavljalo vrnitev franšize h koreninam Spielbergove klasike iz leta 1993, kar se zdi hkrati vzpodbudna kot tudi pretirano ambiciozna odločitev, ki lahko gledalce z visokimi pričakovanji privede do velikega razočaranja. Film spremlja skupino plačancev (med njimi tudi vidno zdolgočasena Scarlett Johansson in Mahershala Ali, ki sta v filmu zgolj zaradi visokega honorarja), ki odpotuje na odročni otok v bližini ekvatorja, na katerem živijo mutanske vrste dinozavrov s posebnim genetskim zapisom, ki bi lahko pripomogel k razvoju moderne medicine, v istem času pa na otoku pristane tudi mlada družina, ki se hitro znajde na begu pred besnimi dinozavri. Zgodba filma je tudi tokrat absurdna in polna neumnih naključij, kar pa ne bi bilo tako moteče kot je nerodno preskakovanje med dvema zgodbama (plačancev in družine), kjer se zdi, da vsaka tiči v svojem filmu, skupno pa jima je zgolj to, da so v obeh človeški liki strašansko plitki in dolgočasni. Na srečo se Jurassic World: Rebirth odkupi z veličastno vizualno podobno, tehnološko dovršenostjo, živahnim tempom, impresivnimi posebnimi učinki, razburljivo akcijo ter prepričljivim videzom dinozavrov, ki znajo tudi po več kot 33. letih pri gledalcu še vedno pospešiti srčni utrip. Kot celota je Edwardsov film solidna poletna akcija, ki predstavlja napredek od smeti kot sta bila Fallen Kingdom in Dominion, vendar pa obstaja velika možnost, da se filma do prihoda naslednjega velikega blockbusterja ne bo nihče več spomnil. Jurassic World: Rebirth je najboljše, kar je franšiza ponudila v zadnjih desetih letih, čeprav to ni ravno hvalevreden dosežek.