Akcijska črna komedija One Battle After Another, sicer novi celovečerec Paula Thomasa Andersona enega od najbolj markantnih filmarjev 21. stoletja je zelo ohlapna adaptacija romana Vineland ameriškega pisatelja Thomasa Pychona in sledi Patu Calhounu (Leonardo DiCaprio), nekdanjemu pripadniku radikalne levičarske skupine Francoskih 75, s katero prekine vse stike po tem, ko njegovo dekle, ognjevita revolucionarka Perfidia, izgine neznano kam (kmalu je razkrito, da je v resnici izdala pripadnike skupine in se pridružila programu za zaščito prič) in ga pusti samega s hčerko Willo. Šestnajst let kasneje je Pat samo še bleda senca svojega jeznega “jaza”; paranoiden, skrokan, zasvojen z drogami ter pretirano zaščitniški do najstniške Wille, ki ne more iti nikamor brez njegovega sledilnika. Povrhu tega pa ga nenadoma preseneti obisk starega sovražnika, sadističnega polkovnika Lockjawa (Sean Penn), ki ima s Patom neporavnane osebne račune. One Battle After Another je za Andersona dokaj nenavaden film; gre za kombinacijo radikalnega političnega pamfleta, ki tematizira večno problematiko ohranitve družbenih travm, ki so posledica posameznikovega zatekanja k ekstremnim idejam in konvencionalnega akcijskega blockbusterja, kjer ne manjka brutalnega nasilja, divjih strelskih obračunov in odrezavega črnega humorja. Ta kombinacija se morebiti zdi tvegana, vendar jo Anderson mojstrsko zlije v (znova) unikatno gledalsko izkušnjo, ki je pospremljena z vznemirljivo akcijo, vrhunskimi igralskimi predstavami (zasije predvsem diabolični Penn), privlačno kompleksno zgodbo, simpatičnimi čudaškimi liki, krivično pa bi bilo pozabiti na odlično glasbo in razkošno vizualno podobo. Filmu bi lahko očitali zgolj to, da proti koncu izgubi svoj kritični naboj in se zadovolji z rahlo sentimentalnim epilogom (s tega vidika je bil mnogo uspešnejši Asterjev neo-western Eddington). Navkljub manjšim napakam pa je One Battle After Another še eno Andersonovo zmagoslavje, ki ga je po razočaranju Licorice Pizza še kako potreboval.

V drugi polovici 80. let, na vrhuncu popularnosti epskih pustolovskih filmov o legendarnem barbarskem bojevniku Conanu, ki ga je ustvaril pisec Robert E. Howard, je zaživela ideja o adaptaciji še ene pisateljeve junakinje, tokrat neustrašne rdečelase bojevnice Rdeče Sonje, ki predstavlja enega od stranskih likov v Conanovem “svetu”. Posledica tega je bil kritiški in komercialni fiasko Red Sonya z Brigitte Nielsen v glavni vlogi, ki ga zaradi splošne cenenosti, obupne igre in neumne zgodbe mnogi uvrščajo med najslabše filme vseh časov. Navkljub temu se je povratek bojevnice Sonje načrtoval že od leta 2008, vendar so se vmes zgodile spremembe v scenariju, menjave režiserjev (med drugim so bili v igri Robert Rodriguez, Simon West in Bryan Singer) in druge produkcijske težave, ki so dajale vtis, da projekt najverjetneje nikoli ne bo ugledal luči sveta. Pa vendar je po 18. letih vajeti v roke prevzela britanska filmarka M. J. Bassett, kar se je zdela vzpodbudna novica, saj bi lahko “ženska” adaptacija lahko odstranila nekatere zastarele seksistične podtone izvirnika in novi generaciji gledalcev predstavila lik bojevnice, ki zna biti enako srborita kot tudi sočutna. Nova Red Sonja je vsekakor boljši izdelek od predhodnika iz 80. let, še posebej kar se tiče izbora glavne igralke; namesto lesene Nielsenove naslovni lik tokrat upodobi Matilda Lutz, ki s svojo močno ekspresivno igro in izklesano postavo, ki se sicer ne uspe docela izogniti erotični eksplotaciji, pusti zelo zadovoljiv vtis. Lutzova pa je žal tudi edini razlog za ogled pričujočega filma, saj je vse ostalo pod nivojem, kar je verjetno posledica nizkega proračuna; od cenene scenografije in kostumov, resnično slabih posebnih učinkov, nevznemirljivih akcijskih prizorov, generične in luknjaste zgodbe, neprepričljivega videza sveta pa do lesenega igralskega ansambla (seveda z izjemo Lutzove). Kot že rečeno; Red Sonja je resda boljši film od zmazka iz 80. let, vendar pa tudi to ni ravno hvalevreden dosežek.