Ena od večjih prednosti Pixarjevih animirank je ta, da se te pogosto lotevajo za žanr neobičajnih tematik in ponujajo vpogled v svetove, na katere redko naletimo, pa četudi predstavljajo del našega vsakdanjika. Ratatouille je takšne vrste animirani film režiserja in scenarista Brada Birda, ki si zastavi nemogočo nalogo; ustvariti gledljiv, zabaven, ganljiv in napet film na temo kuhanja. Se sliši nemogoče? Verjetno, toda režiser in scenarist Brad Bird, ki je med drugim ustvaril animirane kulte kot sta The Iron Giant in The Incredibles, se v svojem tretji celovečerni risanki z dobršno mero samozavesti loti te težavne naloge, še posebej zato, ker je glavni junak zgodbe žival, ki predstavlja strah in trepet vsakega kuharja; podgana Remy z izostrenim vonjem in talentom za kuho, ki skupaj s svojo družino in ostalimi podganami živi na francoskem podeželju, po spletu nesrečnih okoliščin pa se znajde na ulicah Pariza, kjer ga pot zanese v prestižno restavracijo pokojnega kuharskega mojstra Gusteauja. Tam trči ob njegovega nerodnega sina Alfreda, ki si sicer želi postati kuhar, vendar je za to delo popolnoma nesposobe., Od tod naprej je verjetno jasno, kam bo krenila zgodba; Alfredo in Remy združita moči in postaneta mestna senzacija, kar pa zbudi pozornost neusmiljenega kritika restavracij, ki slovi po dajanju izredno negativnih ocen. Ratatouille ne potrebuje dolgo, da očara gledalca; čudovita animacija, ki pogosto spominja na skoraj slikarsko umetnino, je podprta s simpatičnimi liki, toplim humorjem in razgibanim dogajanjem, kjer ne manja komičnih situacij, fizičnih gagov ter prikupnih dialogov. A tisto, kar najbolj impresionira, je to, da film navkljub zabavnemu dogajanju uspe najti trenutke dramatičnosti in emocij, s katerimi se načenjajo raznolike tematike; od sprejemanja samega sebe in drugačnosti pa vse do izkazovanja ljubezni do hrane, kar je še posebej koristno za mlajše gledalce v današnji dobi popularizacije hitre prehrane. Film vse svoje adute spretno zapakira v eno najbolj očarljivih, duhovitih in poučnih risank zadnjih let.

V “renesansi” filmskih predelav, pretiranega zanašanja na neskončna nadaljevanja zlajanih franšiz in že kar patetičnih poskusov lova na dobiček z naslanjanjem na nostalgijo je logično, da so se čezlužni kravatarji znova odločili očarati občinstvo z moderno različico avantur najbolj znanega animiranega mačka in miši, Toma in Jerryja. Legendarni duet namreč še danes nasmeji gledalce s svojimi kratkimi risanimi vinjetami, polnimi teatralnosti, absurdnega nasilja ter prikupnih nesmislov. In ravno to, da je posamezna epizoda Toma in Jerryja trajala od 5 do 8 minut, je bilo tisto, kar je najbolj vžgalo; preprosti zapleti, hiter tempo in izrazito fizična komedija so idealni za tek na kratke proge, kaj več kot to pa bi vodilo v monotono ponavljanje in vsebinsko izpraznjenost. Z drugimi besedami; vodilo bi k skropucalu kot je Tom & Jerry, kombinaciji animiranega in igranega filma s sicer prikupno Chloe Grace Moretz v glavni vlogi. Filmu lahko štejemo v plus, da sledi tradiciji risank in Tomu in Jerryju ne podari glasov in ju ohrani kot nema lika, hkrati pa je več kot očitno, da se Moretzova kot ekscentrična uslužbenka luksuznega hotela, kamor je postavljena večina dogajanja, v svoji vlogi zelo zabava. Žal pa to ni dovolj, da bi rešilo popolno zmedo, v kateri se film ves čas utaplja in daje občutek, kot da sploh ne ve, kaj bi rad bil. Že uvodni kadri z raperskimi golobi naznanijo slabe novice, da bodo moderno avanturo Toma in Jerryja zabelili z vsemi klišeji sodobnih komedij kot so pogoste popkulturne reference, monoton soundtrack, ki sestoji iz nabijanja enoličnih hip hop komadov ter nekonsistenten ton humorja, ki je preveč neumen za odrasle, medtem ko se bodo ob nekaterih šalah tudi mlajši gledalci zmedeno praskali po glavi. Film sicer skuša replicirati klasične štose slavnega dueta, vendar to počne povsem nedomiselno in brezdušno, nekatere politično korektne šale (npr. Jerry je moški, toda miš je ženskega spola, iz česar sledi namig, da je Jerry brezspolen) pa so nadležne in predvsem nevmesne. Tom & Jerry je preprosto film, ki nima pojma, kaj bi rad bil; več kot očitno se želi pokloniti zapuščini naslovnega dueta, po drugi strani pa ju stlači v zelo plitko in dolgočasno kopijo že tako plitkega in dolgočasnega flopa iz 90. let Dunston Checks In, kjer so hotelski uslužbenci lovili orangutana, tokrat pa mačko in miš. Ne povsem nepričakovano razočaranje.