Za lažje razumevanje ozadja čilske stop-motion animacije The Wolf House se je potrebno pogloviti v eno od najbolj kontraverznih poglavij sodobne zgodovine omenjene južnoameriške države. Po koncu 2. svetovne vojne so številni nacistični simpatizerji zbežali iz Nemčije v Čile in tam ustanovili izolirano kolonijo Colonia Dignidad, ki je postala še posebej zloglasna v 70. letih, ko so njeni prebivalci zapirali, mučili in umorili veliko število političnih nasprotnikov tedanjega čilenskega vojaškega diktatorja Augusta Pinocheta. Animirani film režiserjev Cristobala Leona in Joaquina Cocine se pred gledalčevimi očmi sprva odvija kot brezsramna propaganda omenjenega političnega kulta, zakamuflirana v nedolžno pravljico za lahko noč; v njej spremljamo zgodbo mlade Marie, ki uspe ubežati krempljem članov kolonije in nekje na jugu države uspe najti zatočišče v navidez zapuščeni hiši. Tekom bivanja se hiša začne spreminjati, njene podobe pa se prilagajajo razpoloženju glavne junakinje. The Wolf House je film, ki traja slabih 75 minut, vendar pa si bo gledalec zapomnil prav vsak trenutek, preživet v tej morasti in hkrati fascinantni animiranki. Prvo, kar mu bo padlo v oči, je domiselna uporaba kamere, ki se v enem neprekinjenem kadru pomika skozi različne predele hiše, ti pa se s pomočjo preproste, vendar čudovite stop-motion animacije neprestano spreminja. Tako smo priča tako rušenju kot nastajanju novih podob, ki gradijo sprva očarljiv, kasneje pa vse bolj bizaren in strašljiv svet, v katerega je ujet tako gledalec kot glavna junakinja s svojimi težavnimi spremembami razpoloženja. Film sicer venomer ohranja občutek pravljičnosti, toda ta vsekakor ni primerna za otroke, saj se hitro spremeni v nekaj grotesknega, spačenega in proti koncu že naravnost grozljivega. The Wolf House je zahteven film, ki navkljub specifičnemu zgodovinskemu ozadju načenja univerzalne teme kot so množična manipulacija, toleranca nasilja nad posameznikom in metaforični kanibalizem, kjer je za preživetje treba požreti celo samega sebe.

Namen filmov je večplasten; nekateri ciljajo na širše, spet drugi na ožje občinstvo, včasih pa se srečamo tudi s pojmom avtorski film. Gre za film z močno osebno noto, ki gledalcu ponuja necenzuriran in iskren vpogled v avtorjevo umetniško vizijo, povsem neodvisno od pritiskov studia in drugih motečih elementov. Kill It and Leave This Down, celovečerni prvenec poljskega režiserja in scenarista Mariusza Wilczynskija ne bi mogel biti bolj reprezentativen primer avtorskega filma; eksperimentalna animirana groteska je nastajala skoraj 15 let na podlagi številnih grobih risb, ki jih je Wilczynski ustvaril na svojem domu v koči sredi gozda, film pa je zastavljen kot vročična nočna mora in preslikava filmarjeve podzavesti in spominov iz otroštva, katerega je preživel v majhnem poljskem industrijskem mestu za časa trde roke komunističnega režima. Kill It and Leave This Town tako ni zgolj abstraktna avtobiografija, temveč tudi psihološka terapija umetnika, ki skuša na dostojen način pospremiti duhove preteklosti k večnemu počitku, pod lupino umazane poetičnosti in teatra absurda pa se skriva subtilna kritika eksistencialnega položaja Poljakov za časa komunizma in kako je industrijski bum poskrbel za dehumanizacijo ljudi. Pričujoča 88 – minutna mešanica groze, absurda, socialnega realizma, abstrakcije in lynchevskega surrealizma je znotraj žanra animiranega filma čisti odpadnik, ki zavestno krši vsa pravila; animacija je groba, preprosta, skoraj amaterska in primitivna, dialogi in monologi pogosto delujejo zbegano in nevmesno, zgodbe praktično ni, gledalec pa je podvržen seriji izredno bizarnih, depresivnih in strašljivih prizorov. Wilczynski je brezkompromisen in se ne ukvarja z željo, da bi svojo vizijo približal gledalcu, temveč mu je v prvi vrsti pomembna lastna katarza, nekakšno moralno in duhovno očiščenje, kar je po svoje občudovanja vredno. Težko bi rekli, da je tale animiranka sploh komurkoli namenjena (razen režiserju) in to zna biti nekoliko problematično, toda po drugi strani je Wilczynski ustvaril izredno fascinanten, nasilen in grob svet, ki se mu je težko upreti, četudi ga niti najmanj ne razumeš.