Mačke so v animiranih filmih močno zastopane oz. bi si skoraj upali trditi, da so od vseh živalskih likov najpogosteje upodobljene, še posebej zaradi svoje specifične narave in enako misterioznega kot tudi očarljivega značaja. Nemška animiranka za odrasle Felidae, posneta po istoimenski knjižni uspešnici Akifa Pirinçcija, je z vidika “mačjega filma” nekakšna odpadnica oz. upornica z razlogom, saj njen namen ni zabavati mlajše občinstvo z odštekanimi mačjimi prismuknjenci, fizičnimi gagi in živahnim dogajanjem na ravni starošolske “disneyjevske” pustolovščine. Pravzaprav Felidae ni film za otroke in mlade, temveč v animirano basen zapakirana detektivka z obilico brutalnega nasilja, izrazito črnega humorja in močnega družbeno kritičnega sporočila, ki problematizira toleranco do eksperimentov, ki jih človek izvaja na živalih. Tako roman kot risanka sledita prefriganemu mačkonu Francisu, ki se s svojim lastnikom vseli v novo sosesko, ki pa kmalu postane prizorišče brutalnih umorov okoliških mačk. Francis se s svojo trmoglavostjo spusti v ozadje okrutnih zločinov in kmalu pride na sledi velikanski zaroti. Felidae velja za enega najdražjih nemških animiranih filmov vseh časov, ob izidu pa je dvignil nemalo prahu zaradi številnih prizorov eksplicitnega nasilja in spolnosti ter gnusnih usmrtitev (risanka vsekakor ni primerna za mačkoljubce, ki so še posebej občutljivi na nasilje nad živalmi). Takšen odziv je sicer razumljiv, toda pričujoča animiranka ne bi mogla obstajati v drugačni obliki, kar je tudi njena največja prednost; Felidae ne omili nasilja in gnusnosti literarne predloge, to pa zato, ker bi v nasprotnem primeru zmehčala udarnost sporočila o neetičnosti poskusov na živalih, kar predstavlja osrednji motiv zgodbe. To pa ne pomeni, da je celoten film zgolj cenena eksplotacija. Ravno nasprotno; opravka imamo z prefinjeno detektivko s primesjo filma noir, ki hkrati zabava in pretrese. Za mnoge gledalca bo fascinantna tudi animacija z izpostavljenimi kontrasti med barvitostjo urbanega okolja ter temačnim ozračjem, ki spremlja celotno zgodbo. Nasploh je Felidae več kot zadovoljiva adaptacija sicer kompleksnega, provokativnega in za uspešno filmsko adaptacijo precej zahtevnega romana, ki uspe zajeti njegov morbiden smisel za humor ter okvirno sporočilo, četudi mora pri tem žrtvovati nekatere pomembnejše dele zgodbe in jih celo poenostaviti. Felidae je upravičeno eden od najboljših animiranih filmov za odrasle, ki tudi po skoraj 30. letih ne izgublja na sporočilnosti.

Studio Pixar upravičeno velja za enega od velikanov svetovne animacije, saj ima za seboj ogromno število nepozabnih filmskih uspešnic kot so Toy Story, Finding Nemo, Ratatouille in Coco. In četudi si je studio veliko uspehov zaslužil, se vseeno zdi, da na tej točki mnogi Pixarju gledajo skozi prste in so zavoljo že same blagovne znamke pripravljeni toplo sprejeti vsako stvar, ki jim je ponujena. Tako bi lahko pojasnili navdušenje nad najnovejšim filmom Luca, fantazijsko komedijo o prijateljih, sicer morskih pošastih, ki hrepenita po svobodi in se zato odločita sodelovati na tekmovanju v bližnjem obmorskem mestecu, z osvojeno nagrado pa bi si kupila motor vesbo, simbol njune osebne svobode. Da ne bo pomote; Luca ni slab film. Pravzaprav je za mlajše gledalec povsem spodobna in neškodljiva zabava, ki prepriča s pričakovano čudovito animacijo, nekaterimi posrečenimi šalami in poučno zgodbo s sporočilom o pomembnosti osebne svobode, sprejemanja drugačnosti in sledenja svojim sanjam. A tu nastane manjši problem; Pixar omenjene tematike obravnava v skoraj vsakem svojem filmu, kar samo po sebi ni nič slabega, toda Luca ne uspe najti nobenih novih, inovativnih ali pa vsaj pogojno zanimivih načinov, da bi nagovoril gledalca, ne da bi tega neprestano spremljal občutek, da je vse to že nekje slišal oz. videl v bistveno boljši formi in obliki. Preprosteje rečeno; Luca je film, ki je za Pixarjeve standarde presenetljivo nevznemirljiv, formulaičen in posledično tudi dolgočasen film, kjer gledalec s težavo najde razloge, da bi mu bilo mar za dogajanje pred njim. Skoraj vse je v filmu vrženo v ospredje brez ustrezne razlage ali smisla; prijateljstvo med glavnima junakoma se rodi v dobesedno nekaj sekundah, njuno malikovanje vespe je v filmu izpostavljeno zgolj zato, da poganja zgodbo naprej, ne pomaga pa niti to, da je večina likov boleče stereotipnih (ženski lik v filmu je kakopak upornica, ki želi slediti svojim sanjam) in dolgočasnih, sporočila o omenjenih tematikah pa so podana z lenobno osnovnostjo in površinskostjo. Sicer je vzpodbudno, da skuša Pixar s filmom Luca ustvariti bolj osebno oz. majhno zgodbo o malih ljudeh, toda tudi takšne zgodbe potrebujejo nekaj globine, ki pa jo pričujoči film žal ne premore.