Strah pred temo je eden od najpogostejših človekovih strahov, ki je v njemu ugnezdnjen že od otroštva. Verjetno nas ni malo, ki smo kot otroci ponoči večkrat spali z odprtimi očmi in prepustili svoji domišljiji, da nas straši z grozljivimi podobami, ki se skrivajo v temi. Tema je abstrakten, brezmejen prostor, ki ima to zmožnost, da vase skrije marsikaj, kar človek ni zmožen razumeti ali pa se s tem soočiti. Ta večplasten in kompleksen strah poskuša analizirati tudi francoski animirani omnibus petih srhljivih zgodb, zbranih pod skupnim naslovom Fear(s) of the Dark. Temu primerno so animiranke preplet surrealnega, abstraktnega in grozljivega, pogosto pa vodijo do šokantnega razpleta; v prvi zgodbi tako spremljamo blaznega starca, ki s svojimi štirimi črnimi psmi umori vsakogar, ki mu pride naproti, v drugi smo priča bizarni pripovedi sramežljivega študenta Erica, ki se zaplete v razmerje s sprva prikupno, kasneje pa vse bolj duševno neuravnovešeno Lauro, tretja predstavi zgodbo japonske deklice, katero preganja duh samomorilskega samuraja, v četrti mladenič raziskuje serijo brutalnih umorov na francoskem podeželju, za katerimi naj bi stala skrivnostna divja zver, v zadnji, peti animiranki pa sledimo nenavadni pustolovščini možakarja, ki se pred snežnim metežem zateče v samotno hiško in postane tarča skrivnostnim nadnaravnim silam. Filmski omnibus Fear(s) of the Dark zaznamuje preprosta in hkrati raznolika črno-bela animacija z mnogimi grotesknimi podobami ter pogosto izrazitim eksperimentalnim pristopom, kar bo pri gledalcih sprožalo mešane odzive. Tisti, ki od filma pričakujete koherentno zgodbo in konvencionalne načine pripovedovanja, boste najverjetneje razočarani, saj pričujoči animirani kolaž ni komercialno naravnan in – kot že rečeno – bolj služi kot prikaz sposobnosti posameznega animatorja in režiserja (ne preseneča niti to, da je vsaj polovica animiranke brez dialogov). S takšnim pristopom ni seveda nič narobe in kvečjemu izpostavi občudovanja vredno umetniško moč izdelka, a tisti, ki od filma pričakujete klasično grozljivko, ki vas bo stresla do kosti, boste svoje apetite morali sprostiti kje drugje. Fear(s) of the Dark ni strašljiv film, ampak prej nelagoden in enigmatičen, kar je njegova največja moč in hkrati tudi šibkost. Če pa smo popolnoma iskreni; glede na to, da je tema resda pogosto skrivnostna in v nas prebuja nelagodje, se zdi, da animiranka vendarle služi svojemu namenu. Za izbrane okuse.

Sloviti pisec kratke proze in pesnik Edgar Allan Poe ni pustil močnega vtisa zgolj na področju literature, temveč je s svojimi grozljivimi motivi in večnimi temačnimi pripovedkami vplival na cele generacije filmarjev, med drugim tudi na slovitega animatorja Raula Garcija (njegove podobe so krasile Disneyjeve klasike kot sta The Lion King in Who Framed Roger Rabbit?). Filmska antologija Extraordinary Tales je zbirka njegovih kratkih filmov oz. adaptacij petih slovitih Poejevih pripovedk, ki se medsebojno razlikujejo tako po animaciji kot tudi načinu pripovedovanja. Peterico medsebojno povezujejo tako duhoviti kot tudi pričakovano morbidni dialogi med krokarjem Poejem in spomeniki njegovih žensk (od matere, ki jo je izgubil že kot otrok pa vse do mlade žene Virginije, ki je umrla pri 24. letih za turbekolozo), katerih namen je razgaliti težavno dušo večno trpečenega umetnika, ki morebiti nikoli ni želel biti srečen in mu je bolečina predstavljala edini vir navdiha in (ironično) smisel življenja. V slabih 75. minutah se pred gledalcem odvrtijo adaptacije zgodb kot so tragedija Padec hiše Usher, psihološki triler Izdajalsko srce (s prečudovito črno-belo tehniko in vrhunsko interpretacijo Bele Lugosija predstavlja tudi vrhunec filma), medicinska drama Dejstva v primeru M. Valdemarja, psihološka tragedija Jama in nihalo ter kostumska grozljivka Rdeča maska smrti. Zaradi raznolikih animacij se gledalcu prav vsaka od petih adaptacij vtisne v spomin, četudi kvaliteta le teh ni povsem konsistentna (še posebej Jama in nihalo je dokaj razvlečen segment z ne povsem impresivno animacijo in monotono naracijo režiserja Guillerma del Tora). Velja pa opozoriti, da je Extraordinary Tales v prvi vrsti film, namenjen Poejevim oboževalcem, ki so z njegovim opusom, težavnim življenjem in morbidno liričnostjo dodobra seznanjeni, medtem ko bo ostale gledalce najverjetneje dolgočasil. A to je pač nekaj, kar je treba pričakovati, saj tudi Poejeva dela niso za vsakogar. Obvezna roba za oboževalce večnega temačnega poeta.