Težko je reči, zakaj, toda starošolska stop-motion animacija ima nek prav poseben čar, ki uspešno kljubuje zobovju časa in je praktično imuna na zastarelost oz. iztrošenost. To dokazuje tudi španska strašljivka The Apostle, ki prepleta grozo, humor in umetniško izročilo nadrealizma v prav posebno kombinacijo, katere gledalec zlepa ne bo pozabil. Glavna odlika tega slabo uro in pol dolgega animiranega filma je v tem, da se uspešno izogne žanrski formulaičnosti in tudi nekje na polovici gledalcu še vedno ne bo povsem jasno, kam bo zgodba krenila in kam samo dogajanje sploh pelje. Okvirni zaplet je preprost; pobegli zapornik skuša najti lokacijo, kamor je pred leti zakopal svoje ukradeno premoženje, pot pa ga zanese v skrivnostno vasico, ki jo vodi diabolični duhovnik Don Casareo. Tu pa se težave šele začnejo; nenavadna izginotja, strašljivi uroki, prikazni iz onostranstva, zastrupljena pijača, mrtva mačka, cerkev, polna ukredenih dragocenosti, prihod ukazovalnega nadškofa in njegovega razumnega asistenta, bolezni in še marsikaj. Takšna navidez kaotična kombinacija lahko ustvari zmedo od filma, toda The Apostle je animiranka, ki uspe vse za žanr grozljivk značilne motive združiti v smiselno celoto, kjer gledalcu morebiti ne bo povsem jasno, kaj se dogaja, toda na srečo film premore ogromno stila in čudovite stop-motion animacije (še posebej pohvale vredna je svetloba, ki je naravnost fenomenalna), da ga ne bo preveč motilo, če se bo na več točkah počutil izgubljenega. Groteskne podobe, črni humor, prepričljivo vzdušje ter kompleksna zgodba, ki zadiši po velikanih kot sta Edgar Allan Poe in HP Lovecraft so več kot dovolj močni razgoli za večkratni ogled te male animirane mojstrovine.

Glede na to, da je režiser pričujoče animiranke Aurelien Froment (z umetniškim imenom Aurel) v javnosti znan tudi kot politični karikaturist, se zdi smiselno, da si je za svoj celovečerni prvenec izbral prikaz verjetno najpomembnejšega obdobja v življenju slovitega katalonskega slikarja Josepa Bartolija. Ta je ob izbruhu druge svetovne vojne in vzponu fašističnega generala Franca zbežal iz rodne Katalonije in poiskal zatočišče v Franciji, kjer pa je pristal kot zapornik v taborišču, prepuščen strogemu režimu sadističnih žandarjev ter grozljivim življenjskim razmeram kot so lakota, fizična in psihična izčrpanost, nasilje in vsesplošni obup. Animirani film se resda osredotoča na Bartolijevo življenje v taborišču in kako ga je to navdihnilo za slikanje navidez preprostih, vendar grobo realističnih skic, toda veliko časa je namenjenega tudi prikazu prijateljstva med Bartolijem in dobrosrčnim žandarjem Sergem, katerega slikarjeva dela polnijo z nenavadnim navdihom. Josep je vsekakor unikaten film, saj preskakuje med različnimi časovnimi obdobji (oz. med sedanjostjo, ko ostareli Serge svojemu vnuku pripoveduje zgodbo o Bartoliju in preteklostjo) in uporablja različne tehnike animacije; zaporniško življenje naslovnega junaka je tako ponazorjeno z estetiko njegovih del, kjer se gledalcu zdi, da pred seboj ne gleda klasične animiacije, ampak premikajočo se zbirko slik. Takšen način pripovedne niti filmu doda identiteto ter unikaten stil, ki ne bo povšeči vsakomur, to pa je seveda stvar okusa. A kljub temu je film toliko bolj pomembne z vidika zgodovinskega dokumenta časa, ki je tudi danes navkljub mnogim nespornim dejstvom še vedno podvržen relativizaciji in celo poutvarjanju; brez politiziranja in ideoloških razlag film razgali grozote obdobja, ko so ljudje zbežali iz ene uničene domovine v drugo in na koncu postali jetniki obeh. Josep pa je še vedno v prvi vrsti navdihujoča zgodba o preživetju in moči umetnosti, ki ne more zlomiti človeškega duha niti v najbolj ekstremnih okoliščinah.