Batman, ena najslavnejših figur stripov DC Comics, je doživela že mnoge preobrazbe; od parodičnih začetkov z Adamom Westom, gotske fantazijske vizije Tima Burtona, cirkusantskega kiča Joela Schumacherja pa vse do Christopherja Nolana, ki je s trilogijo o vitezu teme predstavil Batmana na bolj surovo realističen način. Navkljub močni konkurenci pa oboževalci omenjenega junaka še vedno prisegajo na njegov verjetno najbolj oseben film, animiranko Batman: Mask of the Phantasm. Gre za nadgradnjo kultne animirane serije o Batmanu, ki je v začetku 90. let s svojo temačno podobo, kompleksnimi zgodbami in presenetljivo velikim številom strašljivih momentov navduševala tako mlado kot staro. Kot že rečeno, film ni zgolj še ena avantura temnega viteza Gothama, ampak tudi psihološki portret človeka, ki se skriva za masko; plejbojevskega milijonarja Bruca Wayna, ki mu že kot otroku umorijo starše, zato v dobi odraslosti postane “superheroj brez superherojskih moči” Batman ter požene strah v kosti vsakomur, ki se mu postavi po robu. A tokrat se znajde pred svojo najtežjo preizkušnjo v življenju; odkriti skrivnostno prikazen z masko, ki pobija vplivne mafijce, pri tem pa se zaplete v romanco z nikoli pozabljeno nekdanjo ljubeznijo. Batman: Mask of the Phantasm tako ni podaljšek kultne nadaljevanke, ampak povsem samostojen film, namenjen nekoliko starejšim gledalcem, saj bo za otroke nedvomno preveč krut, nasilen, depresiven in vsebinsko prezahteven. Film se osredotoča na junakovo iskanje ravnotežja med vzdrževanjem osebne sreče in želje po maščevanju, ki posameznika načne do te mere, da je ta ni več moč nadzorovati. Odlična animacija, izvrstne vokalne predstave, spretno razvita zgodba in vrhunsko vzdušje, ki močno spominja na starošolske nasilne noir kriminalke so nedvomno ključni aduti tega filma, v ospredju pa je tudi presenetljivo globoka ljubezenska zgodba ter kompetentno razumevanje Batmanove persona in njegovega poslanstva. Batman: Mask of the Phantasm tako upravičeno velja za najboljši film o Batmanu, saj postreže s poštenim portretom popularnega junaka, ki je potreboval vsaj dobro desetletje, da ga je dobro zadel ravno Nolan s filmom Batman Begins. Vseeno pa ta ne dosega vrhunskosti pričujoče animacijske mojstrovine.

V času, ko ljudje zavoljo lastne ignorance krepijo lastna družbena in politična prepričanja na podlagi poenostavljenih stereotipov in predsodkov, se kakopak ustvarja vtis, da so nekatere kulture preveč “drugačne”, da bi jih lahko razumeli ali celo sprejeli. Dober primer tega je zahodno razumevanje stanja družbenega duha v državah bližnjega vzhoda, med drugim v Iranu, ki je zaradi temačne zgodovine, pogojene z iransko revolucijo leta 1979, pogosto pod udarom kritik o sistematičnem kršenju človekovih pravic in verskem fanatizmu. Marjane Satrapi, v Iranu rojena francoska umetnica, je skušala te kulturne razlike preseči s kultnim avtobiografskim stripom Persepolis, ki je bil leta 2007 adaptiran v celovečerni animirani film; v obeh spremljamo življenje Satrapijeve kot deklice, najstnice in kasneje odrasle ženske, ki je po spletu okoliščin venomer razklana med svojo domovino, katero pretresajo politični in družbeni nemiri ter Zahodom, ki jo zaradi njenega porekla pogosto potiska na obrobje med družbene izobčence. Vse to se sliši kot material za zelo pretresljiv in žalosten film, toda Persepolis je čudovita filmska umetnina, ki z dobršno mero humorja in trpkega realizma predstavi še tako nepoučenemu gledalcu življenje tistih, ki tičijo na meji med vzhodom in zahodom, še bolj presenetljivo pa je to, da Satrapijeva na nepristanski in bizarno zabaven način predstavi samo sebe kot upornico, ki se ne želi podrejati tradicionalnim pravilom iranske družbe, hkrati pa se boji cene svobode, katere je deležna v Evropi. Persepolis se ponaša z preprosto, vendar čudovito črno-belo animacijo, edinstvenim smislom za humor in zgodovinsko iskrenostjo, hkrati pa uspe preseči kulturne razlike in dostaviti preprosto zgodbo o odraščanju dekleta, ki hrepeni po svobodi.