“Potreben je samo en slab trenutek, da človek izgubi razsodnost.” To je eden od znamenitih citatov verjetno najbolj priljubljenega stripovskega zlikovca Jokerja, ki obenem izvrstno zajame vso zgražanje in lov na čarovnice, katerega je sprožil animirani film Batman: The Killing Joke. Za začetek nekaj osnove; film je posnet po istoimenskem znamenitem kratkem stripu, katerega osrednji zaplet je tragični dogodek, ko Joker ustreli Barbaro, hčerko načelnika Gordona in jo permanentno priklene na invalidski voziček. In glede na to, da je Barbara med drugim tudi Batmanova pomočnica Batgirl, je kakopak razumljivo, da temni vitez Gothama sproži osebno maščevanje proti Jokerju. Kot že rečeno, je strip dokaj kratek, zato so zgodbo za celovečerni film pričakovano razširili in ji dodali nekaj zanimivih, pa tudi šokantnih zapletov; v prvi polovici smo tako priča vpogledu v nenavadno razmerje med Batmanom in Batgirl, ki med drugim pripelje do bežnega prizora njunega seksa, ki je mnogim gledalcem dvignil lase pokonci. Mene osebno ni preveč zmotil; po več mesecih sodelovanja je pričakovano, da bo med njima poskočila iskrica, poleg tega pa je film več kot očitno nakaže, da se tako Batman kot Batgirl zavedata napake, ki jih je prineslo to dejanje. Njun odnos s tem postane bolj kompleksen in provokativen, vsaj v mojih očeh. In če smo čisto iskreni; prizor traja nekaj sekund in v njem ni na spregled niti malo gole kože, zato ne razumem, zakaj takšen vik in krik. Še posebej zato, ker je preostali del filma sestavljen iz tistega, kar podjetje DC Comics obvlada stoprocentno; privlačno temačna animacija, odrasli dialogi, nepozabni vokalni duet Kevina Conroyja in Marka Hamilla (njegov Joker je tokrat manj klovnovsi in bolj osebni) ter krvava akcija, več kot zaslužna oznake R. Batman: The Killing Joke sigurno ni najboljši film o Batmanu, vendar je še vedno izredno kvaliteten izdelek.

Ocena 4

Dolgo pričakovani film Batman V Superman: Dawn of Justice je delno nastal na podlagi daleč najbolj mračnega in provokativnega stripa o Batmanu z naslovom The Dark Knight Returns, ki je plod domišljije Franka Millerja, “očeta” kultnih stripov kot sta 300 in Sin City. In če se je film Zacka Snyderja le v določenih segmentih držal stripovskega predloge, je animirana pustolovščina v dveh delih direktna adaptacija Millerjeve mračne pripovedi o ostarelem milijonarju Brucu Wayneu, ki je kariero temnega viteza mesta Gotham že pred desetimi leti postavil na klin. V tem času so se ulice napolnile z nasiljem tolpe, imenovane Mutanti, kar Bruca napelje k odločitvi, da si ponovno nadane masko Batmana in mestu povrne upanje v boju proti kriminalu. Njegova vrnitev sproži mešane odzive; nekateri v Batmanu vidijo zaščitnika, spet drugi pa odpadnika, ki meni, da je nad zakonom in da si lahko privošči uporabo še tako brutalnega nasilja. Slednji na pomoč pokličejo Batmanovega nekdanjega zaveznika Supermana, katerega naloga je, da temnega križarja zaustavi in spravi k pameti. The Dark Knight Returns je daleč najbolj iskren in brutalen portret Batmana, ki je tokrat ostarel, zagrenjen in še vedno obremenjen s krivdo, da ni uspel rešiti svojih staršev. Ta podatek je ključnega pomena za razumevanje Batmanovega nasilnega obnašanja, saj v svojem cinizmu in naveličanosti ugotovi, da je lomljenje kosti in celo ubijanje edina rešitev za preprečevanje kriminala. Zato ne preseneča, da je pričujoča animiranka daleč najbolj nasilna adaptacija Batmana, saj kri teče v potokih, nekatere smrti pa so prikazane na eksplicitno brutalen način. Pa vendar; film v dveh delih izpostavi vse ključne momente Batmanovega obstoja in navkljub mnogim stranskim štorijam ohranja umirjen in konsistenten ritem, tako da lahko gledalec brez težav sledi zgodbi, v kateri je moč najti zgolj drobtinico napak, vendar je pozitivnih stvari bistveno več, še posebej pa me je navdušilo, da si film upa prikazati naše priljubljene heroje v ranljivi luči in brez favoriziranja.