Avstralski animator in filmar Adam Elliot velja za eno od najbolj prepoznavnih imen na področju stop-motion animacije in hkrati za ustvarjalca, ki si za svoje projekte vzame več let časa, saj se tekom nastajanja ne poslužuje uporabe digitalne / računalniške tehnologije. Zato ne preseneča, da je njegov najnovejši celovečerec, tragikomedija Memoir of a Snail, nastajal več kot pet let, kar služi kot dokaz filmarjeve močne ustvarjalne determinacije, ki je dandanes žal vse redkejša. In čakanje se je vsekakor izplačalo; film, pri katerem je Elliot črpal navdih iz lastnega življenja, spremlja težavno odraščanje dvojčkov Grace Pudle, ki živi skupaj s paraplegičnim očetom in bratom dvojčkom Gilbertom, do katerega goji še posebej močno navezanost. Dvojica se pred krutostjo vrstnikov zateka v svet branja knjig in zbiranja polžev, njuna mladost pa je tragično prekinjena zaradi nenadne očetove smrti in odločitve socialne službe, da dvojčka loči. V naslednjih letih Gilbert odrašča v družini verskih fundemantalistov, medtem ko je Grace prepuščena sama sebi in se pred svetom zapira v svet polžev, cenenih ljubezenskih romanov in bašenja s hrano. Memoir of a Snail je boleče iskren in ganljiv prikaz življenja družbene izobčenke, ki ne želi komunicirati s svetom, saj ji ta ne ponuja veliko razlogov za to; Elliot z dobršno mero empatija in tudi kritike prikaže krutost vsakdana človeka, ki se ne zna “vklopiti” in je tako obsojen na odrinjanje, zlorabo in nasilje v vseh možnih oblikah. Pogosto mučno zgodbo Elliot začini s toplim, pa četudi občasno grobim humorjem, odličnimi glasovnimi predstavami eminentnih igralcev kot so Sarah Snook, Kodi Smit-McPhee, Eric Bana in celo legendarni mračni trubadur Nick Cave ter znova čudovito minimalistično stop-motion animacijo, edina preglavica filma pa je njegov zaključek, ki je sicer emocionalno močan, vendar nekoliko predvidljiv. Memoir of a Snail je navkljub temu dober dokaz, da bo tudi animacija za odrasle imela svoje mesto v prihodnosti.

Da je studio Disney že lep čas v kreativni krizi, je znano, toda letos je prišlo do trenutka, da studio tudi v trenutkih, ko postreže z nečim izvirnim, vanj zmeče reciklirane ideje, motive in zaplete iz drugih znanih filmov. Wish je takšne vrste film; animirana lepljenka elementov vse Disneyjevih največjih uspešnic, katerim je odvzeta očarljivost, magičnost ali česarkoli, kar bi zgodbi in likom dalo smisel za obstoj. Film se sicer ponaša z zanimivo idejo; v kraljestvu Rosas navidez dobrodušni kralj Magnifico hrani želje svojih podanikov in vsako leto izbere kandidata, kateremu željo tudi izpolni, vendar se kmalu izkaže, da kralj nekaterih želja ne namerava izpolniti in jih celo prepusti, da utonejo v pozabo. Načrte mu prekriža 17 – letna Asha, ki s pomočjo zvezde odkrije kraljeve tiranske namere in ga namerava zaustaviti, preden Magnifico pridobi oblast nad željami vseh prebivalcev Rosasa. Po prvi tretjini filma se zdi, da je njegovo sporočilo vzpodbudno; nihče si nima pravice lastiti želja nekoga drugega in na posamezniku samem je, da sledi svojim željam, saj jih bo zgolj tako izpolnil. Najverjetneje se to sporočilo v filmu tudi skriva, vendar za to se je treba prebiti skozi debele plasti kreativne lenobe, generičnosti, predvidljivosti in dolgočasja, kar je žal tudi edino, kar Wish ponuja. Zgodba kljub nekaterim zanimivim idejam trmasto sledi disneyjevi formuli klasičnega boja dobrega proti zlu, kjer ni prostora za sivinske nianse; pozitivni liki so izrazito pozitivni in kičasto popolni (še posebej glavna junakinja, ki je povrhu tega še osebnostno prazna), negativni lik Magnifica pa je kakopak še ena pomilovanja vredna karikatura, ki je zloben zgolj zato, ker film potrebuje zlikovca. Druge težave filma so tudi blede pevske in plesne točke, nadležne reference na številne Disneyjeve klasike, pogosto slabe šale in splošna razvlečenost zgodbe, ki ne premore nobene emocionalne teže. Občasno lepa animacija in peščica posrečenih šal bodo morebiti nasmejale najbolj nezahtevne mlade gledalce, toda večina si bo ob filmu Wish zaželela zgolj to, da bi ga bilo čimprej konec.