Priljubljene mutantske ninja želve, ki obožujejo adrenalin, zabavo in pico, so bile v preteklih letih deležne presenetljivo velikega števila poskusov, da bi njihova filmska franšiza, ki se je začela na malih in velikih zaslonih konec 80. in v začetku 90. let, ostala relavantna tudi pri novejši generaciji mladih gledalcev. Od povprečne animiranke TMNT leta 2007 pa vse do precej klavrnih igranih filmov, nad katerimi je bedel Michael Bay, smo letos deležni “nove” obuditve franšize z animirano akcijo Teenage Mutant Ninja Turtles: Mutant Mayhem, kjer sta vajeti v roke vzela producenta in scenarista Seth Rogen in Evan Goldberg, bolj znana po sodelovanju v komedijah za odrasle kot so Superbad, Sausage Party in The Interview. Pričujoča animiranka je sicer namenjena mlajšemu občinstvu, zato se kakopak distancira od opolzkih šal, politično nekorektnega humorja in eksplicitnega nasilja; film se začne s kratkim uvodom, ki pojasni vsem že poznan nastanek ninja želv, nato pa se zgodba prestavi v sedanjost, kjer so želve v najstniških letih varno skrite pred očmi javnosti v umazani newyorški kanalizaciji. Šele ko začne mesto ogrožati nevarni mutant Superfly, se mora četverica v družbi z odrezavo najstnico (in bodočo novinarko) April O’Neil zoperstaviti grozeči nevarnosti in svoj dom obvarovati pred uničenjem. Teenage Mutant Ninja Turtles: Mutant Mayhem je proti pričakovanjem v prvi vrsti zgodba o težavnem odraščanju mladih želvjih izobčencev, hkrati pa tudi moralka o sprejemanju drugačnosti in na obeh ravneh je film dokaj uspešen. Privlačna animacija, živahen tempo, preprosta (četudi predvidljiva) zgodba, spodobna kombinacija modernega humorja in drame ter simpatični osrednji junaki bodo vsekakor uspeli navezati stik z mlajšim občinstvom, pozornost pa jim bodo zaposlili tudi atraktivni akcijski prizori. Po drugi strani pa se film ne uspe docela izogniti številnim klišejem, zastarelim popkulturnim referencam in bombardiranju z nevmesnimi glasbenimi hip-hop uspešnicami, ki nekajkrat pokvarijo vznemirljivo in napeto akcijo. Glede na to, da ima Hollywood “talent” za uničevanje ustaljenih franšiz, se Teenage Mutant Ninja Turtles: Mutant Mayhem uvršča v zlato sredino. Daleč od presežka, na srečo pa tudi daleč od katastrofe.
Category Archives: Animirani filmi
The Super Mario Bros. Movie (2023)

Super Mario je eden od tistih ikoničnih popkulturnih likov, ki že desetletja uspešno kljubuje menjavi trendov in ostaja enako priljubljen lik kot daljnega leta 1981, ko se je prvič pojavil v Nintendovi računalniški igri Donkey Kong. Ikonična podoba majhnega štorastega vodovodarja z značilno rdečo kapico, košatimi brki, rdeči srajci in modrem delovnem pajacu je presegla meje lastnega medija računalniških iger in postala globalni fenomen, katerega skuša (znova) z novim filmom unovčiti tudi Hollywood. The Super Mario Bros. Movie je animirana adaptacija Mariove računalniške igre in vključuje peresno preprosto zgodbo; naslovni vodovodar iz Brooklyna in njegov strahopetni brat Luigi se po spletu okoliščin znajdeta v kraljestvu gob, kjer morata skupaj z neustrašno princeso Peach premagati zlobnega tirana Bowserja, ki se skuša s princeso poročiti in zavladati gobji deželi. Pred ogledom pričujočega filma se je potrebno zavedati nečesar; The Super Mario Bros. Movie je film, ki ne skriva dejstva, da je namenjen otrokom. Preprosta in površinska zgodba, enodimenzionalni liki in humor, ki povečini temelji na fizičnih gagih in neprestana akcija, ki nikomur ne pusti dihati… to je vse, kar pričujoči film ponuja. A kljub tej formulaičnosti in predvidljivosti je film kot celota neškodljivo razvedrilo za preganjanje dolgčasa; privlačna animacija, ki uspešno posvoji elemente iz računalniških iger, vznemirljiva akcija in hiter tempo poskrbijo, da se otroci neprestano zabavajo, odraslim gledalcem pa verjetno tudi ne bo (preveč) dolgčas. Tudi humor, ki je – kot že omenjeno – dokaj predvidljiv ni žaljiv do otrok, ampak je namenjen zgojl brezskrbni zabavi, s čimer pa ni nič narobe. The Super Mario Bros. Movie je s strogo kritičnega vidika sila povprečen film, vendar pa ne škodi, če od časa do časa gledalci spremljajo nekaj, kar jim ponudi neškodljiv izklop možganov.
