Navkljub bogati zgodovini animiranih filmov za odrasle je med ljudmi še vedno uveljavljeno prepričanje, da gre za žanr, namenjen predvsem otrokom oz. mlajšemu občinstvu. To seveda ne drži, je pa res, da je težko najti animirani film, ki bi uspel ohranjati ravnotežje med obema ciljnima skupinama; otroci in odraslimi. To vrzel več kot uspešno zapolni kombinacija igranega in animiranega celovečerca Who Framed Roger Rabbit režiserja Roberta Zemeckisa, ki je bil pri spajanju dveh pogosto težko združljivih medijev bistveno bolj kreativen in domiselen kot npr. košarkaška komedija Space Jam nekaj let kasneje. Eden od razlogov, zakaj Zemeckisov film ostaja nepresežen tudi po današnjih standardih, je v njegovi enako duhoviti kot tudi kompleksni zgodbi, ki se pred gledalčevimi očmi odvija kot noirovska detektivka; naslovni junak filma je namreč finančno uspešni animirani zajec, ki sumi, da ga njegova seksi žena Jessica vara, zato studio najame ciničnega in zagrenjenega privatnega detektiva Eddieja Valanta (fenomenalni Bob Hoskins), toda kmalu zatem se zgodi umor, Roger pa je glavni osumljenec, zato se z Valantom poda na beg pred policijo in sadističnim sodnikom (zlovešči in skorajda neprepoznavni Christopher Lloyd), ki perverzno uživa v mučenju risanih junakov v sodu kisline. Who Framed Roger Rabbit je brez kančka dvoma eden najboljših Zemeckisovih filmov, še posebej zato, ker ima na površju vse možnosti za popoln neuspeh; spajanje animiranega in igranega filma, ki hkrati vključuje lov na morilca, detektivsko razreševanje ugank, (blaga) seksualna namigovanja ter za mlajše občinstvo precej črn humor, se zdi kot recept za neuspeh. Toda pričujoči film genialno pilotira med vsemi navidez nerazdružljivimi žanri ter hkrati postreže za suspenz, pristno dramo in seveda obilico odštekanega humorja, ki nikoli ne seže onkraj meja dobrega okusa. Velja omeniti še revolucionarno in tehnično izpopolnjeno animacijo in živahen tempo, končna sodba pa je, da Who Framed Roger Rabbit upravičeno spada med ene od najboljših (napol) animiranih filmov vseh časov.

Naključje je naneslo, da smo bili letos deležni kar dveh novih adaptacij zgodbe o Ostržku, priljubljenem pravljičnem dečku iz lesa, kateremu ob vsaki izrečeni laži zraste nos. Prvo adaptacijo, ki je sicer predstavljala igrano različico Disneyjeve animirane klasike, je režiral Robert Zemeckis in dostavil vizualno privlačno, vendar vsebinsko sterilno in dolgočasno moralko brez trajne vrednosti in ustvarjalnega navdiha. Druga, ki sta jo režirala in spisala mehiški mojster Guillermo del Toro in Mark Gustafson, pa za razliko od Disneyjeve olepšane in polikane različice Ostržkovih avantur, ohranja temačnost in moralno kompleksnost literarnega izvirnika pisatelja Carla Collodija z nekaterimi vsebinskimi spremembami. Del Torov Pinnochio je namreč zgodovinsko umeščen v 30. leta prejšnjega stoletja oz. v obdobje bliskovitega vzpona fašističnega voditelja Mussolinija; Geppeto, izdelovalec iz lesa, se po več kot dvajsetih letih od nesrečne smrti njegovega sina Carla, utaplja v alkoholizmu in mizeriji, zato se nekega dne odloči izdelati leseno lutko dečka Ostržka, ki bi predstavljala nadomestilo za pokojnega sina. A ko pravljična vila oživi Ostržka, se ta z Geppetom odpravi v svet, kjer ga med drugim čakata nastopanje v gledališču pohlepnega poslovneža ter služenje vojske v taboru za mlade fašiste. Že iz samega opisa pričujočega filma je jasno, zakaj ta preseže Zemeckisovo katastrofo na vseh ravneh; medtem ko je bila slednja brezdušno delo pohlepnega studia, ki proizvaja filme zgolj za hitro kovanje dobička, je del Torova različica Ostržka produkt truda, ljubezni in predvsem spoštovanja do Collodijevega literarnega izvirnika, ki je prav tako slovel po bolj temačnem vzdušju. Umestitev zgodbe v čas vzpona italijanskega fašizma doda že znani zgodbi nove dimenzije in ustvari čustveno potovanje dečka, ki se je navkljub svoj nedolžni, sanjaški ter idealistični naravi prisiljen soočiti z zavrnitvijo, nasiljem, zlorabami ter smrtnostjo. Del Toro tako preprosto pravljico spremeni v humanistično dramo, ki subtilno, poetično in odgovorno obravnava kompleksne moralne / življenske dileme, nič slabše pa se ne odreže na tehnični ravni. Guillermo del Toro’s Pinnochio je namreč film, ki ga odlikujejo vrhunska stop – motion animacija, čudovita vizualna podoba, ganljiva glasbena podlaga in nadpovprečne igralske / glasovne predstave. Z drugimi besedami; legendarni Ostržek je končno deležen animirane adaptacije, ki si jo je več kot zaslužil.