Nekje v prvi tretjini igranega predelave Disneyjeve animinirane klasike Pinocchio v režiji Roberta Zemeckisa smo gledalci priča prizoru, kjer naslovni junak na ulici radovedno ovohava svež konjski iztrebek. Ta prizor predstavlja perfektno alegorijo ne zgolj za ta film, ampak za celo vrsto nepotrebnih Disneyjevih predelav priljubljenih risank, ki so dosedaj povečini izpadle kot prazni in brezdušni tovarniški produkti, namenjen hitri molži denarja, četudi je še bolj žalosti dejstvo, da je glede na astronomske zaslužke teh filmov občinstvo zanje brez težav pripravljeno odšteti svoj denar. A ne bomo krivični; igrana adaptacija pravljice o “živi” lutki Ostržku, ki se mora naučiti poslušati svojo vest ter hkrati najti svoje mesto v svetu, ni slaba ideja; risanka je namreč luč sveta ugledala daljnega leta 1940 in zaradi časovne distance se zdi idealen kandidat za moderno preobleko, namenjeno novi generaciji mlajših gledalcev, vnovično sodelovanje med Zemeckisom in glavnim igralcem Tomom Hanksom v vlogi lutkarja Geppetta pa je obetalo, da film vendarle ne bo še en v vrsti slabih Disneyjevih igranih predelav. A kot rečeno; prizor z vohanjem konjskega iztrebka lepo zajame naravo pričujočega zmazka, ki mu s tehničnega vidika ni mogoče veliko očitati, saj je vizualno impresiven in zaznamovan z spodobno odpetimi zimzelenčki, ima pa zato toliko več težav z vsebino… oziroma odsotnostjo le te. Predelava k izvirniku ne doda popolnoma nič novega; zgodba je praktično identična, edino izjemo predstavljajo pogosto neumne popkulture reference in za Disney zdaj že obvezno sledenje pokroviteljski politiki rasne raznolikosti, kjer so temnopolti igralci v filmu prisotni zgolj zato, da reklamirajo kvaziprogresivno držo Miki Miške. Film kvarijo tudi bledi igralski nastopi, pospremljeni z obupno stereotipnim italijanskim naglasom, še najslabše pa jo odnese Hanks, ki večino časa deluje, kot da bi najraje pobegnil iz tega praznega zmazka. Pinnochio je torej še ena v vrsti Disneyjevih “igranih” predelav risanih klasik, ki zunaj lepega videza ne ponudijo ničesar, kar bi gledalcu ostalo v trajnem spominu.

Če moramo izbrati grozljivko vseh grozljivk, brez katere si razvoja žanra enostavno ne moremo predstavljati, je to vsekakor Whalova mojstrska adaptacija gotskega romana Frankenstein pisateljice Mary Shelley iz leta 1931. Preplet znanstvene fantastike, grozljivke in moralne pripovedke o posledicah človekovega igranja Boga je pustil ogromen pečat in tudi po skoraj stotih letih ostaja enako relavanten in kontraverzen kot ob svojem izidu. Četudi je eden od najboljših poklonov omenjeni filmski klasiki vsekakor Brooksova briljantna parodija The Young Frankenstein, se je zapuščine “modernega Prometeja” na svojevrstni način dotaknil tudi Tim Burton v črno-beli animiranki Frankenweenie, ki pa ni zgolj prikupen slavospev Whalovi mojstrovini, temveč vsem klasičnim filmskim grozljivkam, legendarnim igralcem kot sta Vincent Price in Christopher Lee ter nenazadnje tudi piscem groze kot sta bila Shelleyjeva in Edgar Allan Poe. Stop-motion animiranka ima preprosto zgodbo, ki okvirno sledi zapletu filma Frankenstein, le da je tokrat dogajanje postavljeno v majhno idilično mestece New Holland, doktorja Victorja Frankensteina pa nadomesti deček z istim imenom, ki se po smrti svojega zvestega psička Sparkyja odloči tega oživeti s pomočjo tveganega eksperimenta, ki pa s seboj prinese mnogo nepredvidljivih posledic. Frankenweenie je znova s čudovito animacijo, črnim humorjem ter prikupno čudaškostjo zaznamovan Burtonov film, ki hkrati dokaže, da lahko v zgodbo na naraven in nevsiljiv način vstaviš ogromno popkulturnih referenc, ne da bi te bile zgolj same sebi v namen. Burtonova ljubezen do črno-belih klasičnih grozljivk je očitna, vendar ne sentimentalna, hkrati pa uspe gledalca ganiti z večno zgodbo o nevarnostih igranja s koncepti življenja in smrti. Hkrati se tudi zdi, da skuša film mlade gledalce poučiti o nujnosti sprejemanja smrti bližnjega, česar pa žal ne uspe docela razviti. Frankenweenie je namreč odličen film… vse do sklepnega dejanja, ki ga bolj kot razvijanje poučnega nauka o smrtnosti in prebolevanju zanima dostava za lase privlečenega srečnega konca, ki je tudi sporočilno povsem kontradiktoren tistemu, kar je poudarjal preostanek filma. Kljub medlemu koncu je Frankenweenie več kot soliden in prisrčen poklon vsemu, kar je Burtona naredilo legendarnega.