“Oni so kot hišni psi, ki ne počnejo nič drugega kot zgolj uživajo v svojih življenjih. In mi smo prašiči, ki žremo njihovo hrano,” je srhljiva misel, ki poganja južnokorejsko animirano psihološko dramo The King of Pigs, sicer celovečerni prvenec Yeon Sang-hoja, ki se je v kasnejših letih gledalcem najbolj zapisal v spomin z zdaj že kultno zombi grozljivko Train to Busan. Pričujoča animiranka se vrti okoli naključnega srečanja nekdanjih srednješolskih prijateljev, ki začneta obujati spomine na mladosti, vendar pa je ta vseprej kot nostalgično idilična; na šoli, kamor sta hodila, je namreč med učenci vladal neuradni kastni sistem, kjer so se najmočnejši in najbolj popularni učenci združevali v t.i. pse, medtem ko so bili izobčenci in tisti z neprilagojenim obnašanjem označeni za prašiče. Dvojica, ki je vsakodnevno podvržena tako verbalnemu kot fizičnemu nasilju, najde zaveznika v čudaškem najstniku, ki živi v prepričanju, da bo prevladal nad huligani zgolj tako, da postane še bolj nasilen in hudoben kot oni. Zato ne preseneča, da se nekega dne odloči za radikalen podvig; pred celotno šolo bo izvedel samomor, sošolci, ki so ga mučili, pa bodo krivdo za njegovo smrt nosili celo življenje. The King of Pigs ni zgolj eden najbolj depresivnih, mučnih in temačnih animiranih filmov, ampak tudi daleč najbolj avtentičen vpogled v problematiko medvrstniškega nasilja in širšega družbenega komentarja o razslojenosti ljudi, ki ni omejena zgolj na srednješolske klopi, ampak tudi na obdobje odraslih, kjer sta vpliv in denar edina kriterija, po katerih smo ljudje vrednoteni. Sang-ho pri dostavljanju sporočila ne hrani z močnimi klofutami in gledalca ujame v svoj izredno depresiven, brezizhoden in mučen krog življenja, ki bi ga lažje imenoval kar pekel. Zna se zgoditi, da bo brezkompromisna umetniška vizija in temačnost materiala nekoliko pretežak zalogaj za povprečnega gledalca, nekatere pa bi znala zmotiti nekoliko statična in neprivlačna animacija, toda The King of Pigs je film, katerega sporočila ne morete preslišati. Je mučna psihodrama, kjer ni prostora za srečen konec in enostavno rešitev problemov.

Kitajski animator Liu Jian je leta 2010 zbudil pozornost občinstva z neodvisno animirano dramo Piercing I, ki je grobo realistično prikazala stanje Kitajske po izbruhu finančne krize leta 2008 in kakšne posledice je ta pustila na malem človeku. S tega vidika bi lahko rekli, da je Janov naslednji celovečerec, animirana črna komedija Have a Nice Day nekakšno duhovno nadaljevanje že omenjenega filma, saj se znova osredotoča na življenja ljudi, potisnjenih na rob družbe in prisiljenih v brezglavo dirko za hitrim zaslužkom, pri čemer pa jih ovira lastna nesposobnost, pohlep in egocentričnost. Eden od njih je tudi Xiao, ki svojemu šefu, sicer vodji lokalne tolpe, odtuji kovček, poln denarja, s katerim bi svojemu dekletu plačal lepotno operacijo (oz. novo operacijo, s katero bi popravila posledice prejšnje, neuspešne lepotne operacije). Drzen in nepremišljen načrt se kakopak spremeni v katastrofo, za Xiaom oz. njegovim denarjem pa se poženejo najeti morilci, pohlepna zakonca, newagerski parček in člani tolpe s šefom na čelu. Za razliko od precej temačnega in depresivnega vzdušja filma Piercing I je Have a Nice Day bistveno bolj humoren in kreativno odštekan, a še vedno nasilen, ciničen in zaznamovan z bridkim realizmom, ki je usmerjen v prikaz družbenih razlik in stanja kapitalističnega duha Kitajske po uradnem koncu finančne krize. Na svojevrsten način je Jianov film s svojo spretno nekonvencionalno pripovedno nitjo, pestro galerijo čudaških likov in pogosto subtilno črnim humorjem nekakšen poklon klasikam kot sta Pulp Fiction in Fargo, kjer so v ospredju popolnoma vsakdanji ljudje, ki po sili razmer postanejo nesposobni lopovi in oportunisti. Za Jiana značilna minimalistična animacija, zabavni dialogi, živahno dogajanje in mnogo trenutkov bizarnega poetičnega realizma so glavni aduti mojstrovine, po kateri bo vsak dan lepši.