Ali Soozandeh, nemški animator iranskih korenin, je nekega dne na vlaku po naključju spremljal pogovor med dvema mladima Irancema, ki sta si izmenjevala izkušnje z lokalnimi ženskami, med drugim naj bi srečal tudi prostitutko, ki jo je na delu vedno spremljal njen 6 – letni sinček. Slednja je postala eden od glavnih junakinj Soozandehovega celovečernega prvenca, animirane drame Tehran Taboo, ki predstavi štiri sprva medsebojno ločene zgodbe mladih ljudi v sodobnem Teheranu; prostitutka Pari, katere mož je arestant in odvisnik, s svojim nemim sinom Elias pohajkuje po mestnih ulicah in išče stranke, noseča Sara, ki si navkljub ostremu nasprotovanju svojega moža želi poiskati službo, Donya pa na zabavi trči ob mladega glasbenika Babaka, s katerim seksa, vendar kasneje od njega zahteva, da ji plača za operacijo za “povrnitev” nedolžnosti, saj se nahaja tik pred poroko z drugim moškim. Kot je moč razbrati z naslova, je Tehran Taboo provokativen film, ki odpira teme, ki so za zahodno družbo morebiti samoumevne oz. nepretresljive, medtem ko se v Iranu o njih sploh ne govori. Soozandeh mojstrsko prepleta zgodbe glavnih junakov v smiselni mozaik, ki služi kot portret sodobne iranske družbe, ki je razklana med iskanjem osebne svobode in sledenjem tradiciji. Film brez pokroviteljske drže in naivnosti razgali predvsem moralno dvoličnost in sprevrženost patriarhalnega iranskega sistema, ki ženske zreducira na poslušne sužnje, nezmožne svobodnega razmišljanja in nezaslužne osebne svobode, medtem ko mladim svobodnjakom ne preostane drugega kot da sledijo strogim normam, ne da bi ob tem smeli izprašati svojo vest. Film je zaznamovan s čudovito rotoscope animacijo (režiser je sprva nameraval posneti igrani film, vendar mu oblasti v Iranu zaradi občutljivosti projekta tega niso dovolile), izvrstnimi igralskimi predstavami, efektno kombinacijo ganljive človeške drame in humorja ter predvsem necenzuriranim vpogledom v svet, o katerem na Zahodu (še vedno) vemo zelo malo.

Fenomen, imenovan Minions je ekvivalent slabe šale, ki bi morala umreti že pred petimi leti, vendar je začudoma še vedno pri življenju in za mnoge gledalce (pretežno mlajše) celo sila dobrodošla. Rumeni pritlikavci, ki ljudi spravljajo v smeh zgolj zato, ker se obnašajo kot popolni idioti, so najprej zasloveli v animiranki Despicable Me in bili zaradi množične popularnosti pred sedmimi leti deležni obupnega prvega celovečernega filma, ker pa tam čez lužo ne poznajo ovir pri molži denarja, je pričakovano, da Minioni letos znova strašijo na velikih platnih s predzgodbo Minions 2: The Rise of Gru. Film je prikaz otroških let zlikovca Gruja, ki skuša s svojimi pomočniki Minioni dokazati, da je vreden statusa zlikovca, vmes pa se še vrine zgodba o čudežnem kamnu, ki ga želijo imeti praktično vsi, gledalcu pa večino časa ne bo povsem jasno, zakaj. Glavna težava Minionov je ta, da njihov humor temelji na kratkih fizičnih gagih in bebavem žlobudranju, kar še najbolj vžge v kratkometražnih izdelkih, medtem ko za daljše filme niso dovolj zanimivi, duhoviti ali očarljivi, da bi obdržali gledalčevo pozornost in The Rise of Gru to več kot nazorno dokaže. Animirani film, ki traja slabo uro in pol, je namreč precej dolgočasen, nadležen, ponavljajoč, premalo duhovit in nasplošno nezanimiv produkt studijskega pohlepa, ki se zaveda, da je retardacija občinstva najbolj preverjena formula za hiter dobiček. Grujeva zgodba je še ena v vrsti klišejskih zgodb o odraščanju nerazumljenega otroka, ki želi slediti svojim “sanjam”, vsi okoli njega pa trdijo, da za to ni sposoben, zato jim skuša dokazati nasprotno. Ironično je to, da je pričujoči film, ki v naslovu nosi ime Minioni, še najbolj znosen in duhovit v trenutkih, ko Minioni sploh niso prisotni in se mora humor dejansko zanašati na še kaj več kot zgolj pačenje, vpitje ter brezglavo skakanje rumenih nadlog. Z drugimi besedami; The Rise of Gru bo mogoče še najbolj navdušil najbolj nezahtevne mlade gledalce, ki se pravzaprav smejijo skoraj vsaki stvari, ki jo vidijo, medtem ko se bo ostala publika dolgočasila in gledala na uro. Upanje, da bo po tem filmu navdušenje nad Minioni vendarle splahnelo, je majhno (pravzaprav je občudovanja vredno že to, da so sploh uspeli ostati relavantni tako dolgo časa), ampak morebiti bodo holywoodski kravatarji nekoč ugotovili, da Minioni v celovečerni obliki preprosto ne funkcionirajo.