
Ali Soozandeh, nemški animator iranskih korenin, je nekega dne na vlaku po naključju spremljal pogovor med dvema mladima Irancema, ki sta si izmenjevala izkušnje z lokalnimi ženskami, med drugim naj bi srečal tudi prostitutko, ki jo je na delu vedno spremljal njen 6 – letni sinček. Slednja je postala eden od glavnih junakinj Soozandehovega celovečernega prvenca, animirane drame Tehran Taboo, ki predstavi štiri sprva medsebojno ločene zgodbe mladih ljudi v sodobnem Teheranu; prostitutka Pari, katere mož je arestant in odvisnik, s svojim nemim sinom Elias pohajkuje po mestnih ulicah in išče stranke, noseča Sara, ki si navkljub ostremu nasprotovanju svojega moža želi poiskati službo, Donya pa na zabavi trči ob mladega glasbenika Babaka, s katerim seksa, vendar kasneje od njega zahteva, da ji plača za operacijo za “povrnitev” nedolžnosti, saj se nahaja tik pred poroko z drugim moškim. Kot je moč razbrati z naslova, je Tehran Taboo provokativen film, ki odpira teme, ki so za zahodno družbo morebiti samoumevne oz. nepretresljive, medtem ko se v Iranu o njih sploh ne govori. Soozandeh mojstrsko prepleta zgodbe glavnih junakov v smiselni mozaik, ki služi kot portret sodobne iranske družbe, ki je razklana med iskanjem osebne svobode in sledenjem tradiciji. Film brez pokroviteljske drže in naivnosti razgali predvsem moralno dvoličnost in sprevrženost patriarhalnega iranskega sistema, ki ženske zreducira na poslušne sužnje, nezmožne svobodnega razmišljanja in nezaslužne osebne svobode, medtem ko mladim svobodnjakom ne preostane drugega kot da sledijo strogim normam, ne da bi ob tem smeli izprašati svojo vest. Film je zaznamovan s čudovito rotoscope animacijo (režiser je sprva nameraval posneti igrani film, vendar mu oblasti v Iranu zaradi občutljivosti projekta tega niso dovolile), izvrstnimi igralskimi predstavami, efektno kombinacijo ganljive človeške drame in humorja ter predvsem necenzuriranim vpogledom v svet, o katerem na Zahodu (še vedno) vemo zelo malo.
