Animirana kriminalna drama Piercing I je eden od kitajskih filmov, nastalih brez državne finančne podpore. Režiser, scenarist in animator Liu Jian v realizacijo projekta vložil dobesedno vse; z ženo sta prodala svoje stanovanje in poleg prihrankov uspela najti finančno podporo pri sorodnikih, stroški nastajanja filma pa so se povzpeli na 100 tisoč dolarjev, kar je za popolnoma neodvisni film malo bogatstvo. Animirani film se odvija v Pekingu ob izbruhu finančne krize leta 2008; tedaj se na Kitajskem zaprejo mnoge tovarne, s tem pa izgubi službe na tisoče ljudi, med drugim tudi Zhang Xianojun, ki je bil nekdaj zaposlen v tovarni čevljev, sedaj pa skupaj s svojim najboljšim prijateljem životari po mestnih ulicah in opravlja priložnostna dela. Ko se odloči, da bo zapustil mesto in se vrnil nazaj v rodno vas, da bi postal kmetovalec, ga tik pred odhodom policija obtoži zločina, ki ga ni zagrešil, temu pa sledijo dogodki, ki temačni zgodbi dodajo ščepec črnega humorja, tarantinovskega nasilja in pristnega socialnega realizma. Animiranki Piercing I se pozna, da je bila posneta za malo denarja, kar v določenih primerih filmu daje prepotrebno avtentičnost in iskrenost, žal pa tudi nekatere začetniške napake, ki pa nikoli niso tako usodne, da bi izdelku odvzele unikaten avtorski pečat ter Jianovo drzno prepletanje grobega realizma in krvave poetike. Prvo, kar pri gledalcu zbudi pozornost, je izredno minimalistična in skorajda morbidna animacija, kjer je podoba Pekinga daleč od kičaste turistične razglednice; z izpostavljenimi skoraj praznimi mestnimi ulicami in žalostnimi podobami industrijskih predelov, kjer je življenje že zdavnaj ugasnilo, Peking deluje kot mesto duhov, kar izvrstno podoživi brezizhodnost in otožnost sveta, prizadetega zaradi finančne krize, glavni liki pa so namerno zelo skopo opisani in zreducirani na enodimenzionalne človeške zombije, ki skušajo preživeti, vendar pri tem v resnici ne živijo. Film brez olepševanja in z inovativnimi prijemi (še posebej nelinearna pripovedna nit) gledalcu približa grozljivo realnost Kitajske, kjer se pod njenim površjem skrivajo korupcija, nasilje in pohlep. A kot že rečeno; filmu se pozna, da je bil posnet za malo denarja, še posebej pri glasovih igralcev oz. slabe kvalitete njihovih posnetkov. A to je davek, ki ga je potrebno plačati, če delaš film popolnoma sam in brez pomoči vplivnih studijev in ravno ta pomanjkljivost morebiti filmu Piercing I doda še več avtentičnosti in iskrenosti, ki jo v filmih pogrešamo.

Zakaj plezam? Da dosežem vrh? In kam potem? Še višje? Bi sploh rad dosegel vrh ali pa mi plezanje pomeni več kot samo življenje? To so zgolj nekatera vprašanja, s katerimi se sooča francoska animirana pustolovska drama Summon of the Gods, posneta po istoimenski mangi Jira Tanighuchija, ki ponuja ganljiv, navdihujoč kot tudi zastrašujoče realističen vpogled v svet ekstremnega plezalstva, kjer meja med razumom in norostjo praktično ne obstaja. Film in manga spremljata zgodbo mladega japonskega novinarja Fukamachija, ki pride na sled kameri v lasti znamenitih plezalcev Georga Malloryja in Andrewa Irwina, ki naj bi 8. junija 1924 kot prva človeka na svetu dosegla vrh gore Everest. Lov za posnetki, ki bi dokazali resničnost njunega podviga, novinarja pripeljejo do skrivnostnega samotarja in nekdanjega plezalca Habuja, ki sicer že vrsto let velja za pogrešanega, vendar pa se izkaže, da se je Habu ves ta čas pripravljal na svoj morebiti zadnji veliki podvig; doseči vrh sveta po najtežji poti doslej. Summon of the Gods ne potrebuje veliko, da gledalca očara, saj postreže z naravnost osupljivo animacijo z mnogimi spektakularnimi širokimi plani enako čudovitega kot tudi strašljivega sveta gora. Pa vendar te podobe niso zgolj lepotni pripomoček, temveč z uporabo kontrastov, kombinacijo hladnih in toplih barv ter fotorealistične svetlobe razkaže grozljive razsežnosti ekstremnih vremenskih razmer, s katerimi se soočajo glavni junaki na poti do cilja. Pričujoči film se v prvi polovici odvija kot nekakšna detektivka, ki gledalca zgolj posredno seznani s svetom ekstremnega alpinizma, vendar pa je to zgolj ena plast zgodbe, ki jo animiranka ponuja; ta se namreč ukvarja ne zgolj z alpinizmom, ampak z mnogimi eksistencialnimi vprašanji in predvsem dilemo o tem, če za človeka, ki v življenju ne zna početi nič drugega kot zgolj plezati, obstaja sploh cilj ali ga venomer poganja težnja po doseganju vse bolj nemogočih izzivov. Summon of the Gods se ne podredi pretirani romantični podobi ekstremnega alpinizma, hkrati pa junakov v svojih težnjah ne želi preveč problematizirati, namesto tega pa najde srednjo pot, ob kateri gledalec razmisli o prevelikih cenah za lastne sanje. Animirani presežek, ki predstavi tako harmonijo kot tudi pekel plezanja po gorskih velikankah.