Nekateri filmski igralci, ki so si kariero zgradili na nastopih v hollywoodskih blockbusterjih, se na neki točki odločijo izstopiti iz cone ugodja in seči po nečem, kar se ponaša z umetniško vrednostjo, ne pa toliko z uspehom v obliki nakopičenih bankovcev. Nekdanji profesionalni rokoborec Dwayne Johnson, bolj znan pod vzdevkom The Rock, je bil dolga leta tarča očitkov, da je s pojavljanjem v komercialnih uspešnicah in predvsem v kratkočasnih akcijskih filmih postal karikatura samega sebe in da ni zmožen igrati ničesar drugega kot zgolj samega sebe, kar ga je verjetno še bolj zmotiviralo za sprejetje glavne vloge v biografski športni drami The Smashing Machine. Film režiserja in scenarista Bennyja Safdieja spremlja življenje pionirja mešanih borilnih veščin Marka Kerra (1968), ki je v času legendarnih turnirjev UFC in PRIDE zaradi svoje izredne telesne pripravljenosti ter nepopustljivosti v ringu pustil močan pečat v zgodovini omenjene športne discipline, pa četudi se je zasebno soočal z težavami v razmerju s svojim dekletom Dawn (Emily Blunt) ter hudo zasvojenostjo z opiodi. Gledalec bo z olajšanjem zelo hitro ugotovil, da The Smashing Machine ni konvencionalna hollywoodska biografija, ki bi realizem podredila sentimentalnosti; Safdie s svojo mojstrsko režijo in močnim scenarijem brezhibno lovi ravnotežje med filmskostjo in resničnostjo, še bolj navdušujoča pa je struktura filma, ki ni namenjena zgolj kronološkemu beleženju dogodkov, ampak je njen fokus na psihološkem razvoju likov s poudarkom na Kerru, ki je sicer prikazan v empatični luči, vendar pa nikoli pretirano glorificiran. Za slednje se je treba zahvaliti tudi vrhunski predstavi Johnsona, ki dokaže, da je mnogo več kot zgolj “hrust za filme o hitrih avtomobilih” in uspe zajeti Kerrove občutke nadmoči v ringu kot tudi čustvene zlome, nič slabša pa ni preostala igralska zasedba, ki uspe zgodbo narediti še bolj čustveno in iskreno. The Smashing Machine zaradi svoje specifičnosti ne bo pogodu vsakemu gledalcu, vendar je po drugi strani to tudi njegova največja moč; filmska biografija, ki odseva grobost, toplino in iskrenost.

Gangsterska biografska drama The Alto Knights je združila tri, za svoj žanr neprekosljive adute; režiserja Barryja Levinsona, scenarista Nicholasa Pileggija (ta se je med drugim podpisal pod Scorsesejeve gangsterske klasike kot sta Goodfellas in Casino) ter igralca Roberta De Nira v dvojni vlogi zloglasnih mafijskih rivalov Vita Genoveseja in Franka Costella. Ob takšni zasedbi se je seveda težko odreči visokim pričakovanjem, kar pa je bil verjetno glavni razlog, da je Levinsonov film pogorel tako pri kritikih in gledalcih. Po domače povedano; kdor pričakuje umetnino na nivoju zgoraj omenjenih Scorsesejevih filmov, bo nekoliko razočaran. The Alto Knights, ki se osredotoča predvsem na dolgoletni težaven odnos med umirjenim in profesionalnim Costellom ter impulzivnim Genovesejem, ki se vsak na svoj način borita za prevlado nad newyorškimi ulicami v 50. in 60. letih minulega stoletja, je tipičen primer staromodne gangsterske drame, ki zvesto sledi žanrski formuli in žal ne postreže z večjimi presenečenji. Krivdo za takšen rezultat je delno moč pripisati temu, da skuša film v slabih dveh urah pokriti preveč dogajanja in posledično večina likov ter preobratov dajejo občutek nedodelanosti, mnoge gledalce pa bo zmotila tudi nerazumljiva odločitev, da osrednja lika odigra kar De Niro, pa četudi si dvojica v resnici ni bila niti malo podobna in tako film naredi po nepotrebnem zmedenega. Navkljub temu pa The Alto Knights niti približno ni slab film; Levinson je obrtniško dovolj spreten režiser, ki uspe z zavidljivo produkcijo, razkošno kostumografijo, skrbno izbrano glasbo, osupljivo scenografijo in vzdušno obuditev obravnavnega zgodovinskega obdobja posrkati gledalca v svet organiziranega kriminala, De Niro pa navkljub čudni dvojni vlogi svoje delo znova opravi z odliko. The Alto Knights je rahlo formulaična kriminalna drama za starejše gledalce, ki pa ima vseeno dovolj atributov, da bo prepričala zveste oboževalce žanra.