19. aprila letos bo minilo natančno 50 let od enega najhujših terorističnih napadov v ameriški zgodovini; vojni veteran in protivladni desničarski skrajnež Timothy McVeigh (1968-2001) je pred zvezno zgradbo v Oklahoma Cityju sprožil bombo, v kateri je umrlo 168 ljudi, 680 pa jih je bilo ranjenih. Biografski psihološki triler McVeigh, ki sledi McVeighu v zadnjih mesecih pred izvršitvijo napada, bi za marsikaterega gledalca predstavljal neokusno in nepotrebno eksplotacijo tragedije, vendar pa film ne bi mogel ugledati luči sveta ob bolj primernem času. V obdobju vzpona skrajne desnice, protivladnih skrajnežev in teoretikov zarot, ki so za svoja prepričanja pripravljeni storiti marsikaj, se ogled pričujočega filma zdi nujen, saj režiser in scenarist Mike Ott ponudi tisto, kar bi moral ponuditi vsak film na takšno tematiko; iskreno in temačno karekterno študijo človeka, ki je podlegel skrajnim ideologijam in se s tovariši – ki sicer dvomijo v uspeh njegovega podviga – pripravlja na trenutek, ki bo po njegovem mnenju sprožil novo ameriško revolucijo. Ott se prikazu zla nikoli ne odreče, saj že v prvem kadru nakaže, da je za McVeigha prepozno in tako gledalec samo nemočno spremlja njegovo zgodbo do trenutka, ko je pritisnila na sprožilca bombe. Poleg umirjenega tempa, odlične atmosfere, perfektnih igralskih predstav in minimalističnega scenarija film prepriča predvsem s tem, da McVeigha ne zreducira zgolj na ponorelega terorista, ampak tudi kot navidez povsem običajnega človeka, ki želi narediti vtis na svoje kolege ali pa preprosto dvoriti punci, ki mu je všeč. Ravno to preskakovanje iz vsakdanjosti v norost je tisto, kar film McVeigh dela tako zastrašujočega, saj nas znova opominja, da skrajneži niso zgolj praznoglavi hudobci, ampak ljudje, ki jih srečamo na ulici in ob katerih ne pomislimo, da bi nam lahko storiti kaj žalega. Četudi bi si film lahko privoščil še bolj poglobljeno raziskavo McVeighovega življenja, je McVeigh še vedno impresivna karakterna študija skrajnosti.

Brazilija, leta 1970. Država, ki je že od leta 1964 naprej pod strogo vojaško diktaturo, se po ugrabitvi švicarskega ambasadorja s strani odporniških revolucionarjev, znajde v trajni krizi politične nestabilnosti, zato začne vojska množično preganjati vsakogar, ki bi lahko predstavljal državnega sovražnika. Eden od teh je bil tudi inženir in disidentski aktivist Rubens Pavia (1929-1971), ki so ga 20. januarja 1971 aretirali na njegovem domu v Riu de Janeiru, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Biografska zgodovinska drama I’m Still Here, ki jo je posnel brazilski filmski veteran Walter Salles, predstavi Paviejevo tragično zgodbo, vendar skozi oči njegove družine, še posebej požrtvovalne žene Eunice Pavia (1929-2018), ki je v naslednjih letih, še posebej pa po liberalizaciji Brazilije, postala odvetnica in ena od glasnejših kritik nekdanjega režima, hkrati pa se je ves čas prizadevala, da bi Rubensova usoda doživela zaslužen epilog. Navkljub močnemu političnemu ozadju same zgodbe se I’m Still Here Pavijeve zgodbe loteva na subtilen in prefinjen način, brez odvečne sentimentalnosti ali plitkih družbenih komentarjev. Namesto tega se Salles posveča enako ganljivemu kot tudi pretresljivemu prikazu družine, ki se je prisiljena soočiti z izbrisano usodo njenega očeta / moža, obenem pa najti dovolj motivacije, da nadaljuje z življenjem in potrpežljivo čaka na popravo krivic. I’m Still Here zadane v polno s svojo odlično igralsko zasedbo (najbolj zasije kakopak veterana Fernanda Torres, ki predstavlja čustveno jedro zgodbe z ravno pravšnjo mero emocij kot tudi zadržanosti), ganljivo glasbeno podlago Warrena Ellisa ter resda konvencionalno, vendar tekočo strukturo filma, ki zadovoljivo pokrije skoraj pol stoletja dolgo pripoved. I’m Still Here je močan opomnik zgodovinskih krivic, ki ne bi smele biti nikoli pozabljene.