Steve predstavlja drugo sodelovanje med belgijskim režiserjem Timom Mielantsom in oskarjevcem Cillianom Murphyjem, ki sta pred tem “zakrivila” mojstrovino (in enega najboljših filmov 21. stoletja), emocionalno socialno dramo Small Things Like These. V pričujočem filmu, postavljen v leto 1996, spremljamo en dan v življenju naslovnega junaka, ravnatelja finančno in kadrovsko podhranjenega vzgojnega zavoda; na isti dan se v zavodu oglasi televizijska ekipa, ki bi rada posnela prispevek o vzgojnem procesu znotraj internata, Steve pa se je obenem prisiljen soočiti z odločitvijo nadrejenih, da bodo ustanovo do konca leta zaprli, njene varovance pa vrgli na cesto. Povrhu tega pa se Steve spopada z globoko duševno krizo, saj ga preganja mučen spomin na tragično prometno nesrečo, v kateri je skoraj izgubil življenje, hkrati pa zaradi fizične in psihične izmučenosti vse težje opravlja svojo zahtevno funkcijo. Steve je film, ki pilotira med osebno dramo posameznika, ki ne zmore prenašati bremena lastnega življenja ter družbeno angažirano tragedijo, ki ponuja boleče iskren vpogled v stranpoti vzgojno-izobraževalnega sistema težavnih mladih, ki jih družba zaradi drugačnosti potisne na rob in celo označuje za davkoplačevalski strošek. Čustveno srce filma kakopak predstavlja naslovni lik, ki ga znova fenomenalno upodobi enako karizmatični kot tudi ranljivi Murphy, zgodbo pa zaznamujejo grob dokumentaristični slog, naravni dialogi in subtilno podan družben komentar, četudi bo nekatere gledalce zmotila občasno nefokusirana zgodba (film bi bil dosti boljši, če bi se osredotočal zgolj na Steva ne pa še na ostale like, ki ne dobijo dovolj časa za ustrezen razvoj) ter (pre)obilica klišejev, ki jih je moč najti v podobnih psihološko orientiranih dramah. Steve tako dosega vrhunskosti prvega sodelovanje med Mielantsom in Murphyjem, vendar je še vedno sporočilno močna in čustveno intenzivna drama, ki vzpodbudi gledalca k globjem razmisleku o prihodnosti generacij, ki šele prihajajo.

Španska prestolnica Barcelona, ki je v očeh mnogi ljudi potretirana kot čudovita turistična lokacija, se v psihološki drami Biutufil, sicer petem celovečercu filmskega mojstra Alejandra Gonzáleza Innárituja, spremeni v depresivno urbano džunglo, nekakšen emocionalni labirint, ki odseva osebne stiske njenih prebivalcev. Eden od njih je tudi Uxbal (Javier Bardem), požrtvovalni oče dveh otrok in nekdanji mož manično depresivne prostitutke, ki se preživlja z “dostavljanjem” ilegalcev, ki v nečloveških razmerih opravljajo delo za kitajske prodajalce z ničvredno robo. Ko mu zdravnik napove, da mu je zaradi raka na prostati preostalo samo še nekaj mesecev življenja, se Uxbal namesto obupu prepusti dirki s časom, kjer mora poskrbeti (predvsem finančno) za svoja otroka in se hkrati odkupiti za vse pretekle grehe, ki pa ga zelo kmalu dohitijo. Za razliko od prejšnji Innaritujevih filmov, ki so bili strukturirani kot medsebojno povezani mozaiki zgodb različnih posameznikov, je Biutufil eden od njegov bolj konvencionalnih in neposrednih filmov, ki sledi osebni zgodbi posameznika na koncu življenjske poti, ki se je prisiljen prebijati skozi temačen in urban pragozd prelomljenih obljub, neizrečenih zamer in nikoli docela rešljivih družbenih problematik, s poudarkom na prikazu ponižujočega položaja ilegalcev, ki so v želji po delu vrženi v dobesedno suženjstvo. Ker je v ospredju osebna zgodba, je uspeh filma kakopak odvisen od nastopa glavnega igralca, kjer Bardem postreže z oskarjevsko predstavo in svoj lik predstavi v vsej njegovi ranljivosti kot tudi zlagani moškosti, kjer je bolečina nepomembna in nekaj, kar pogoltne zgolj “šibke” ljudi. Biutiful gledalca prepriča tudi s spretno montažo, vzdušno fotografijo, ki z neverjetno preprostostjo kombinira umazani realizem z občutljivo poetičnostjo, odlično izbrane glasbe ter večplastne zgodbe, ki gledalca hkrati gane kot tudi strese do kosti. Film je zaradi svoje izrazite temačnostni morebiti premočan zalogaj za gledalce, ki pričakujejo zgodba o odrešitvi, hkrati pa se zdi, da bi lahko bil komentar o priseljencih nekoliko bolj izbrušen, toda Biutiful je še vedno čustveno močna in pretresljiva meditacija o boju za ostanek življenja pred neizogibnim koncem.