Po krajšem (in neuspešnem) izletu v superherojske vode z Marvelovo akcijo The Marvels se je ameriška režiserka in scenaristka Nia DaCosta očitno odločila, da se vrne k manjšim in bolj osebnim projektom, k sodelovanju pa znova povabi svojo igralsko sodelavko Tesso Thompson, s katero sta že zakrivili njen izvrstni režijski prvenec Little Woods. DaCosta je tokrat bolj ambiciozna in postreže s svojevrstno adaptacijo znamenite igre Hedda Gabler norveškega dramatika Henrika Ibsena, ki velja za eno od temeljnih in provokativnih del literarnega realizma 19. stoletja. Film povečini sledi duhu igre z nekaterimi “modernimi” popravki; zgodba se odvije v roku enega samega večera med zabavo na posestvu navidez premožnih zakoncev Tessman, ki že dolgo časa nista srečna. Njuna hiša bo kmalu prešla v roke banke, mož George se sooča s težavami v svoji akademski karieri, medtem ko je žena Hedda razburjena zaradi prihoda njene nekdanje ljubimke in sedaj tekmice Eileen, ki se pripravlja na uspešno pisateljsko kariero. Ena od vidnejših sprememb DaCostinega filma je osredotočenost na odkrito lezbičen odnos med Heddo in Eileen (ta je v Ibsenovem tekstu moški), kar morebiti zveni kot prisiljena “buditeljska” propaganda, vendar na srečo film ta del zgodbe obravnava zrelo, subtilno in predvsem realistično, za kar se je predvsem treba zahvaliti še eni vrhunski predstavi Thompsonove, ki Heddinemu moralno kompleksnemu liku doda ogromno globine in čustveno intenzivnosti, med igralskimi presežki pa velja omeniti še nastopa Nine Hoss v vlogi Eileen in Imogen Poots kot njene zveste pomočnice Thee. Hedda je tudi s tehnične plati impresiven film, saj postreže z razkošno scenografijo in vzdušno fotografijo, ki uspe najti idealno ravnotežje med staromodnim in modernim oz. konvencionalnim in drznim. Hedda se sicer ne uspe docela izogniti svoji gledališki naravi in ponekod (še posebej z igralskega vidika) izpade rahlo izumetničeno, vendar DaCosta postreže z dovolj drznimi in svežimi idejami, da bo prepričala zahtevnejše gledalce.

ob kateri gledalec hitr pozabi, da je celotno dogajanje večinoma omejeno na notranjost velike vile.

Anemone je za marsikaterega ljubitelja sedme umetnosti predstavljal enega od najtežje pričakovanih filmov leta 2025, saj v njem po skoraj sedemletni odsotnosti znova nastopa “upokojeni” Daniel Day-Lewis, mojster metodološke in čustveno intenzivne igre. Film bi lahko označili za družinski projekt, saj je Day-Lewis zanj spisal scenarij skupaj s svojim Ronanom Day-Lewisom, ki je prevzel tudi vlogo režiserja v svojem celovečernem prvencu. Temačna in globoko simbolistična psihološka drama je postavljena v severni del Anglije in spremlja čustveno potovanje odtujenih bratov, ki ju po več letih ločenega življenja znova združijo grehi iz tragične preteklosti; Ray (Day-Lewis) je samotar, ki je v preteklosti iznenada zapustil svojo ženo Nesso in nerojenega otroka Briana ter začel novo življenje v odročni koči sredi gozda, kjer ga nekega dne obišče Jem (Sean Bean) s prošnjo, da bi se vrnil domov k Nessi in Brianu z namenom, da bi zakrpal odnose znotraj vse bolj disfunkcionalne družine. Ronan Day-Lewis se v svojem prvencu izkaže kot zelo spreten in umetniško občutljiv filmar z močnim čutom za poudarjanje malenkosti, s katerimi se zgodba simbolično obogati. Aduti filma so njegova brezhibna tehnična izpiljenost; čudovita fotografija, domiseln izbor glasbe, nekonvencionalni pripovedni prijemi, ki navidez preprosti zgodbi o generacijskih travmah in razbitih odnosih dodajo več čustvenih nians ter nenavadno privlačna surrealna atmosfera. Seveda ob adutih ne smemo pozabiti na presunljive igralske predstave Day-Lewisa, ki mu tudi večletni premor ni vzel strasti do igranja ter nič slabšega Beana, ki s svojo umirjeno in stoično držo predstavlja dober protipol soigralčevi burni prezenci. Kjer se bo večina gledalcev začela s filmom razhajati, je v njegovi pretirani dolžini (film bi lahko bil brez težav vsaj pol ure krajši) in utrujajoči prvi polovici, ki bi znala s svojim po polžje počasnim tempom in skopostjo dialogov uspavati. Navkljub temu je Anemone močan prvenec obetavnega režiserja, ki bo z malce več izpiljenosti in treninga v prihodnje morebiti postal tako vpliven kot je njegov oče.