Sorry, Baby, režijski prvenec Eve Victor, se začne kot komična drama o ekscentrični profesorici literature Agnes (perfektno jo odigra kar režiserka sama), ki živi sama s svojim mačkom v hiši ob gozdu, daleč stran od oči ljudi. Tik pred diplomo je članica skupine, ki jo vodi čedni profesor Decker, ki je hkrati zelo navdušen nad njenim pisanjem. Na tej točki se zgodba filma preusmeri v nekaj bistveno bolj temačnega; Decker Evo nekega večera povabi na druženje v njegovo hišo, kjer jo spolno zlorabi, kar jo pričakovano travmatizira, še posebej zaradi tega, ker ji ne pristojne službe ne družba nasploh ne priskoči na pomoč. Sorry, Baby, ki kronološko beleži več let v življenju glavne junakinje, je s tehničnega vidika impresiven prvenec zelo obetavne režiserke; vizualna melanholija filma, pristen življenjski humor, odlične igralske predstave in dokaj zrelo in nekonvencionalno obravnavanje teme, ki se filmih pogosto pojavi, naredijo iz pričujočega izdelka nekaj, kar je vsekakor vredno gledalčeve pozornosti. Kjer se film nekoliko spotakne, je ob prepletanju dramatičnih prizorov s črnim humorjem; tak pristop je vsekakor osvežujoč, vendar hkrati tudi tvegan, saj lahko pretirano zanašanje na zbijanje šal izniči čustveno intenzivnost dogodka, ki je vse prej kot zabaven. Dober primer je prizor, kjer Agnes prvič po posilstvu obišče zdravnika in vpričo njega dostavlja sarkastične šale, ki resda želijo prikazati absurdnost družbenega odnosa do nasilja nad ženskami, vendar pa kljub temu izpadejo nevmesno oz. nepotrebno. Takšnih trenutkov je v filmu ravno dovolj, da postanejo moteči in preprečijo, da bi zgodba krenila v vode potrebne ganljivosti. Sorry, Baby je navkljub temu zdrsu izredno solidna komična drama, ki uspe nagovoriti gledalca z močnim sporočilom o težavnem položaju žrtev nasilja, ki tudi dandanes ne dobijo podpore, ki jo potrebujejo.

Filmarja kot je Joel Potrykus je potrebno občudovati; od svojih prvih projektov nekje proti koncu prejšnjega stoletja pa vse do današnjih dni je ostal zvest neodvisnemu filmu in celo zavrnil ponudbe iz Hollywooda, saj želi – po lastnih besedah – svoje filme ustvarjati, ne pa prodajati za širše množice. Najverjetneje se bo našel nekdo, ki bo takšen pristop označil za pretencioznega in snobovskega, toda Potrykusovi filmi vedno izražajo goreč entuziazem, brezkompromisno vizijo ter ljubezen do sedme umetnosti, kar je dandanes, ko se vse več filmarjev po najhitrejši poti proda Hollywoodu, pohvale vreden dosežek. In Potrykus v svojem značilnem minimalističnem slogu nadaljuje tudi z najnovejšim celovečercem, črnohumorno dramo Vulcanizadora, sicer duhovno nadaljevanje enega od njegovih prejšnjih filmov Buzzard, saj v obeh nastopata ista lika; Marty in Derek sta najboljša prijatelja, ki se ob spremljavi klasične in heavy metal glasbe odpravita v gozd in sprva po njem tavata brez jasnega cilja, dokler nekje ne polovici ni razodeto, da oba preganja težka eksistencialna kriza, zaradi katere resno razmišljata o tem, da je smrt njuna edina rešitev. Vulcanizadora je v svojem bistvu žalosten film, ki spregovori o posameznikovem boju z osamljenostjo, izgubo smisla ter krivdo, ki jo prinašajo napake iz preteklosti, vendar se Potrykus omenjenih tematik loteva z dobršno mero črnega humorja in iskrenosti, kjer ni prostora za hollywoodski sentimentalizem in poenostavljene rešitve življenjskih stisk. S pomočjo odličnih igralskih predstav tako Potrykusa kot njegovega stalnega sodelavca Joshue Burga, preproste, a čudovite fotografije in pristnih življenjskih dialogov je Vulcanizadora film nasprotij; nepopoln in čudovit, trpek in upajoč, zabaven kot tudi pretresljiv. Takšne filme je treba ceniti, saj so dandanes živa redkost.