Ob prelomu novega milenija, še posebej pa z velikanskim uspehom filmov kot so American Pie in Road Trip, je čezlužniška filmska industija za nekaj časa našla tržno nišo v serviranju odbitih najstniških komedij, ki so bile polne odrezavega in straniščnega humorja, ki se ni bal hoditi po robu zdravega okusa. Do leta 2004 so se tovrstne komedije že pošteno izpele, kar je razumljivo, saj imajo plitke šale na račun telesnega izločanja, seksa in sramnih dlak že v osnovi zelo omejen rok trajanja. EuroTrip na prvih pogled spada v kategorijo omenjenih komedij, le da je humor tematsko nekoliko bolj razširjen; Scotty, ki ga na začetku filma pusti punca, v družbi najboljših prijateljev Jamieja, Cooperja in Jamiejeve sestre Jenny potuje čez Evropo, da bi spoznal Nemko Mieke, s katero se že vrsto let dopisuje preko spleta. Pot jih med drugim pelje mimo Anglije, Francije, Nizozemske in Slovaške, vmes pa se četverica sooča z nerodnimi situacijami, ki so kakopak pogojene s stereotipnimi predstavami, ki jih imamo ljudje o posameznih narodih. In slednje je tisto, kar EuroTrip rešuje pred tem, da bi se sesul vase in utonil v morju pozabljenih najstniških komedij; film se resda (pre)pogosto zateka k vulgarnemu in plitkemu humorju, vendar pa se za vsako idiotsko neokusnost odkupi z mnogimi presenetljivo domiselnimi in duhovitimi šalami na račun evropskih narodov, ki bodo pošteno nasmejale tudi tiste najbolj cinične gledalce. Film ima hkrati všečno igralsko zasedbo (še posebej velja izpostaviti prikupno Michelle Trachtenberg v vlogi Jenny) ter posrečene epizodne vlogice Vinnieja Jonesa, Matta Damona in Rade Šerbedžije, živahen tempo in nasploh prikupna zgodba pa poskrbijo, da se gledalec ne dolgočasi. EuroTrip je nedvomno neumen in otročji film, ki pa zna biti vseeno prikupno smešen.

Konstantna težava humorja, ki ga občinstvu prodaja komičarka Amy Schumer, je ta, da se pod fasado vulgarnosti, ponavljajočih šal o telesnih odprtinah in izločanju ter glorificiranju promiskuitetnega obnašanja skriva popolnoma nič. Ta plehkost morebiti še deluje v obliki kratkega stand-up nastopa za najbolj nezahtevne gledalce, vendar pa je na filmu zgodba popolnoma drugačna; ta namreč potrebuje ne zgolj zanimivo zgodbo, ampak tudi like, ki imajo bodisi všečne bodisi zanimive karakteristike, zaradi katerih bo gledalec vztrajal vse do nastopa odjavne špice. Schumerjeva žal tega pravila še vedno ne razume in rezultat tega so filmi kot je Kinda Pregnant, ki se sicer ponaša z zanimivo idejo o osnovnošolski učiteljici Lainy, ki je ljubosumna na svojo prijateljico, ki je pred kratkim zanosila, zato se odloči hliniti nosečnost v upanju, da bo ne zgolj deležna spoštovanja s strani prijateljev in vrstnikov, ampak morebiti našla tudi ljubezen svojega življenja. Verjetno ni treba poudarjati, da je Lainy izredno narcisoidna in sebična oseba, ki počne stvari zgolj v lastno korist in ji je malo mar za dobrobit ljudi okoli sebe; film jo seveda želi prodati kot zgolj osebo z nekaj napakami, toda gledalec bo imel veliko težav z iskanjem razlogov, da bi se na Lainy kakorkoli navezal, še posebej na to, da se iz vseh nastalih problemov izvleče brez truda in kot taka ne daje občutka, da se je iz lastnih napak česarkoli naučila. Kinda Pregnant enako močno pogrne tudi na drugih področij; humor je lenobno predvidljiv (med drugim vključuje tudi že vsaj dve desetletji zastarelo šalo s prdci), vsi liki okoli glavne junakinje so strašansko zabiti, največji greh filma pa je ta, da občasno kaže znake iskrenosti in topline, vendar je oboje vedno znova zadušeno pod težo preverjenih ogabnosti in dolgčasa. Kinda Pregnant bi lahko bila duhovita in ganljiva zgodba o bremenih nosečnosti in materinstva, vendar pa je namesto tega še ena neumna komedija, ki ni smešna niti takrat, ko gledalec popolnoma izklopi možgane.