Kariera ameriškega igralca Jonathana Majorsa je bila do leta 2023 v polnem vzponu; po odmevnih nastopih v kritiško odmevnih filmih kot sta The Last Black Man in San Francisco in Da 5 Bloods ter televizijskih serijah The Lovecraft Country in Marvelov Loki (bil je tudi resen kandidat za naslednjega superherojskega zlikovca Kanga v novi fazi Marvelovih fillmov), so začele nanj padati resne obtožbe o nasilju do svoje bivšega dekleta in drugih prekrških. Majors je dobesedno čez noč pristal na črnem seznamu Hollywoodu in vsi projekti, v katere je bil vpleten, so bili bodisi preklicani bodisi vrženi v bunker. Med slednjimi je tudi psihološka drama Magazine Dreams, ki služi kot žalostni opomnik, da je (bil) Majors (ne glede na naše mnenje o škandalih) velik igralski talent, katerega karizma in odločnost sta na ravni veteranov kot sta Denzel Washington in Forest Whitaker. Pretresljiv film je v osnovi različica Scorsesejeve klasike The Taxi Driver, postavljene v svet budybuildinga; Majors je Killan Maddox, sramežljivi in čustveno nestabilni trgovec, ki skrbi za svojega bolnega dedka, hkrati pa skuša slediti sanjam o karieri uspešnega bodybuilderja, kar pa ga pahne v stanje pogostih izbruhov agresije in zasvojenosti z drogami, steroidi in hrano. Ne bi lagali, če rečemo, da je Magazine Dreams še ena drama o avtodestruktivnem posamezniku in njegovem padcu na dno, vendar pa film venomer držijo pokonci fenomenalna igralska predstava Majorsa in enako sočuten kot tudi kruto realističen portret človeka, ki skuša na hiter način doseči “spremembo v svetu” in ubežati čepenju v senci anonimnosti. Režiser in scenarist Elijah Bynum zna zaigrati na čustvene note in proti koncu ponuditi simbolično luč upanja, vendar pri tem ni naivno sentimentalen ali pridigarski, pa četudi ne uspe doseči vseh zastavljenih ambicij; zdi se namreč, da skuša film na več mestih pokriti tematike kot so rasizem in homoseksualnost, vendar jih bodisi opusti bodisi ne razvije v nič pomembnega. Navkljub tem napakam je Magazine Dreams čustveno močan in pretresljiv portret človekove večne fascinacije s perfekcijo, ki vodi v psihični in fizični kolaps.

Mike Flannigan (neprepoznavni Michael Pitt) se po desetletnem prestajanju zaporne kazni znajde na prostosti, vendar pa so dnevi njegove slave enega največjih boksarskih upov že zdavnaj minili; sedaj ima za seboj propadel zakon, dolgo preteklost alkohola in nasilja ter cel kup obžalovanj, ki jih morebiti nikoli ne bo uspel odpraviti. Day of the Fight, sicer režijski prvenec igralca Jacka Hustona, je z vzdušno črno-belo fotografijo “obarvana” karakterna športna drama, ki sledi enemu dnevu v Mikovem življenju, ko se ta pripravlja na svojo prvo boksarsko tekmo po izpustitvi iz zapora, hkrati pa naveže stik z bivšo ženo, dementnim očetom, srboritim trenerjem in prijatelji, ki računajo na njegovo zmago v ringu. Seveda pa se srčika filma ne skriva v boksu, ki zavzame zgolj zadnjo tretjino zgodbe, ampak predvsem v grobo realističnem prikazu trpkega življenja človeka, ki skuša zakrpati rane iz preteklosti ter najti motivacijo za grajenje poti v negotovo prihodnost. Če imate občutek, da ste vse to že nekje videli in slišali, se ne motite in to je žal tudi glavna težava filma Day of the Fight. Ne gre za slab ali povprečen film, daleč od tega, njegova šibkost je predvsem ta, da gre za še eno boksarsko dramo o nekdaj problematičnem posamezniku, ki namerava popraviti svoje grehe in s tem doseči katarzično odrešitev. Tega konflikta se je na bistveno bolj domiseln in emocionalen način lotil Darren Aronofsky v mojstrovini Wrestler, Huston pa zaenkrat ni dovolj izkušen, da bi s tem, kar gledalcu ponuja, ustvaril kaj več kot gledljivo karakterno študijo, ki jo žal pestijo mnogi klišeji, predvidljivi dialogi in predvsem zoprno vstavljena glasba, ki pogosto razbije vzdušje v posameznih prizorih. Na srečo film pred potopom v pozabljivost rešuje odlični Pitt z eno od svojih najboljših vlog v karieri, kakšen presežek več pa od filma Day of the Fight ne pričakujte.