Gia Coppola, sicer vnukinja legendarnega Francisa Forda Coppole, se s svojim tretjim celovečercem The Last Showgirl, poklanja (namerno ali ne, to je stvar debate) estetiki filmov Seana Bakerja, ki je znan po prepletanju melanholične poetike in grobega socialnega realizma z veliko fokusa na prikazu življenja marginaliziranih ljudi. Slednja je tokrat 57 – letna eksotična plesalka Shelly, ki že več kot tri desetletja nastopa v Las Vegasu s predstavo La Razzle Dazzle, hkrati pa je mentorica in materinska figura svojim mlajšim kolegicam. Ko je napovedano, da se bo predstava zaradi vse slabše obiskanosti kmalu ukinila, Shelly skuša najti nove karierne priložnosti, toda za plesalko v poznih srednjih letih je v Las Vegasu vse manj prostora, dodatne skrbi pa ji povzroča tudi njen odnos z odtujeno hčerko, ki jo je materina predanost šovbiznisu močno zaznamovala že kot otroka. Kot je bilo že omenjeno, The Last Showgirl svoj obstoj dolguje Bakerjevim filmom kot sta Tangerine in The Florida Project, ki skozi globoko intimne zgodbe razbijajo iluzijo ameriških sanj ter obenem gradijo kontrast med lažnim bliščem ikoničnih mestev ter socialne bede njegovih prebivalcev. Da je vlogo Shelly prevzela Pamela Anderson, ni naključje, saj je skozi kariero nekdanjega supermodela in televizijske seks bombe prejela svoj delež seksističnega in dekadentnega šovbiznisa, kar čudovito preslika v svojo najboljšo igralsko predstavo doslej. Andersonova prepriča s svojo idealno kombinacijo ranljivosti in determinacije, zaradi katere tudi Shelly kot lik zaživi kot nekdo, s katerim se je preprosto poistovetiti, poleg nje pa je treba še omeniti neprepoznavnega Dava Bautisto, ki se prav tako izkaže kot resen dramatični igralec. Coppola čustveno potovanje glavne junakinje skozi Las Vegas začini z ogromno melanholičnega patosa, izvirnega simbolizma, subtilno izbrane glasbe ter empatičnega pristopa, ki pa nikoli ne ogrozi ostrega realizma same zgodbe. The Last Showgirl na trenutke res preveč spominja na Bakerjeve mojstrovine, vendar pa so zgodba filma in odlične igralske predstave tisto, kar izdelek dvigne visoko nad povprečje.

Četudi se zdi, da je zgodovina rasizma v Ameriki dodobra raziskana, se vedno znova pod žarometi javnosti pojavijo grozljive zgodbe iz ne tako oddaljene preteklosti, ki odkrivajo tragične razsežnosti rasne segregacije v ZDA. Ena od teh je tudi o zloglasnem prevzgojnem domu Nickel na Floridi, ki je deloval med letoma 1900 in 2011, dokler ga niso zaprli pod težo sicer dolgoletnih obtožb na račun sadističnih zaposlenih, ki so nad večinoma temnopoltimi mladimi prestopniki izvajali zlorabe, nasilje in celo umore, kjer so bila trupla umorjenih mladih zakopana v neoznačenih grobovih. Pretresljiva drama Nickel Boys režiserja in scenarista RaMella Rossa, postavljena v napeto ozračje 60. let, prikazuje razmere v omenjeni ustanovi dobesedno skozi oči dveh protagonistov; Elwooda, ki je po krivem obtožen sodelovanja pri kraji avtomobila ter vase zaprtega in zafrustriranega Turnerja, med obema pa se hitro razvije tesno prijateljstvo. Navkljub srhljivi resnični zgodbi je filma Nickel Boys strkukturiran kot poetična drama z mnogimi eksperimentalnimi prijemi, ki bodo nedvomno razdelil gledalce; kot že omenjeno, je zgodba prikazana iz prvoosebnih pespektiv Elwooda in Turnerja, vmes pa se pojavijo tudi krajši dokumentarni vložki, ki subtilno secirajo politično in družbeno klimo 60. let v Ameriki. Nekovencionalni pristop bo zaradi svoje specifičnosti marsikaterega gledalca globoko zafrustriran, vendar pa je njegov namen jasen; na karseda avtentičen način prikazati življenje skozi oči neprivilegiranih in preganjanih temnopoltih najstnikov, ki se znajdejo v primežu nasilja in rasizma. Filmu ta cilj tudi brez težave doseže, za kar se je potrebno zahvaliti tudi pristnim igralskim predstavam, odlični glasbi, spretni montaži in spoštljivem odnosu do občutljive družbene problematike. Nickel Boys je resda naporen film, vendar pa je njegova zgodba zelo pomembna, še posebej v današnjih časih, ko rasizem pogosto odpravljamo z levo roko.