Kot je bilo že mnogokrat omenjeno; ambicije same po sebi ne naredijo nekaj dobrega, če se niso izražene na način, ki bi vodil do njihove zadovoljive realizacije. To pravilo žal še kako velja za zadnji celovečerni film legendarnega filmarja Paula Schraderja, ki tudi na “stara leta” ne skopari z nizanjem presežkov (First Reformed, Card Dealer), vendar se mu je pri eksperimentalni drami Oh, Canada nekaj pošteno zalomilo. Film zaznamuje Schraderjevo drugo sodelovanje z Richardom Gerom, s katerim sta leta 1980 zakrivila klasiko American Gigolo in na prvi pogled ponuja zgodbo, polno potenciala; Gere je umirajoči filmski režiser Leonard Fife, ki se tik pred smrtjo odloči opravit intervju, v katerem vsem zbranim razodene, da je njegova persona oboževanega in progresivnega filmarja zgrajena na lažeh, hkrati pa skuša osvetliti svoje težavne odnose z družino in prijatelji. Verjetno ni treba poudarjati, da je Oh, Canada eden od Schraderjevih bolj osebnih projektov, v katerem se med drugim ukvarja z razbijanjem romantičnega mita o problematičnih umetnikih, hkrati pa naslovi univerzalne teme smrtnosti in človekove zmožnosti odpuščanja lastnih grehov iz preteklosti. Pričujoči film svoje ambicije razkaže predvsem v pripovednem toku, ki je nekonvencionalen in med drugim omogoča nelinearne prehod med različnimi časovnimi obdobji, občasno pa si privošči tudi zanimive eksperimente kot je vdor Fifovega starejšega jaza v spomine iz preteklosti (mlajšega Fifa odigra Jacob Elordi) ali obratno. In navkljub vsem tem zanimivim idejam je Oh, Canada precej duhomoren, razvlečen (kar je ironično, saj film traja slabo uro in pol) in nasploh zmeden film, ki bo pri gledalcu namesto občudovanja zbujal frustracije. Nekonvencionalni pripovedni tok deluje zoprno pretenciozno, zgodba je povedana brez jasnega fokusa ali koherentne strukture, posledično pa je tudi dogajanje v filmu vse prej kot zanimivo. Vprašanje je, kaj točno je šlo pri Schraderjevu filmu narobe; njegove previsoke ambicije, samozadostna drža ali preprosta lenoba. Ali pa kar vse troje.

Sing Sing se na prvi pogled odvija kot še ena navdihujoča hollywoodska zaporniška drama o iskanju upanja za rešetkami oz. o doseganju svobode v kraju, kjer svoboda (vsaj fizična) ni dovoljena; film, postavljen za zidove zloglasnega zapora Sing Sing, spremlja skupino arestantov, ki se vključijo v program t.i. rehabilitacije skozi umetnost in postanejo člani gledališkega ansambla, ki vsako leto pripravijo predstavo, preko katere se naučijo izražati svoja čustva, hkrati pa na novo odkriti smisel življenja. Okvirna zgodba deluje kot material za predvidljivo in sentimentalno melodramo, vendar pa se film režiserja in scenarista Grega Kwedarja dvigne nad povprečje po zaslugi enega pomembnega elementa; avtentičnosti. Sing Sing je namreč film, ki poleg profesionalnih igralcev kot je Colman Domingo vključuje tudi resnične nekdanje zapornike iz Sing Singa, kar zgodbi nemudoma obogati z realistično, skorajda naturalistično noto. Temu primerno so igralske kreacije zelo naravne, s čimer se film približa formatu igranega dokumentarca, med vsemi pa najbolj zasije ganljivi Domingo, ki si je več kot zasluženo prisvojil nominacijo za igralskega oskarja. Kwedarjev film tako ni brutalna arestantska drama, ki se osredotoča na srhljive plati življenja za rešetkami (nasilje, posilstva, droge), ampak v maniri klasike The Shawnshank Redemption usmerja fokus na prikaz solidarnosti, umetniškega izražanja in prijateljstva znotraj zaporniškega sistema, za katerega vsi vemo, da je pogosto vse prej kot human. In ob pomoči pristnega poetičnega realizma, občasnega toplega humorja in vključitve posnetkov resničnih zaporniških predstav, v kateri so nastopali nekateri igralci v filmu, se Sing Sing pred gledalčevimi očmi odvije kot čudovito navdihujoča drama o upanju in neskončni moči umetnosti.