Irska pisateljica Claire Keegan je leta 2021 izdala izvrstno novelo Take majhne stvari, ki je skozi osebno zgodbo o moralni dilemi trgovca s kurjavo na subtilen, a še vedno oster način spregovorila o vrsto leta zamolčani problematiki zlorab, ki so se dogajale za zidovi pralnic samostana reda sester magdalenk. Zaradi specifičnega pripovednega sloga in avtoričinega mojstrskega prepletanja elementov poetičnosti in socialnega realizma bi bila filmska adaptacija novele za marsikaterega filmarja pretežak zalogaj, zato je bil belgijski režiser Time Mielants pred vsekakor zahtevno nalogo. Film, ki je tako kot novela postavljen v božični čas leta 1985, sledi Billu Furlongu (Cillian Murphy), ki s premogom oskrbuje prebivalce irskega mesta New Ross, katerega pestijo tipične težave delavskega razreda; alkoholizem, brezposelnost, lakota in nasilje. V tem grobem okolju se Bill trudi biti vzoren oče in mož, vendar pa ga naključno odkritje za stenami bližnjega samostana sester magdalenk postavi na težko moralno preizkušnjo, saj lahko ena nepremišljena odločitev ogrozi ne zgolj njegovo družino, ampak mir v lokalni skupnosti. Kot je že bilo omenjeno, je adaptacija obravnavane novele vse prej kot enostaven zalogaj, vendar pa ga Mielants opravi z odliko; Small Things like These je namreč emocionalna filmska umetnina, ki spoštljivo sledi literarni predlogi in z ravno pravšnjo mero poetične ganljivosti kot tudi socialne ostrine izpostavi njeno bistvo. Film odlikujejo vzdušna atmosfera, kontrastna fotografija, ki prepleta temačnost in vedro božično vzdušje, ustrezen počasen tempo pripovedi ter predvsem presunljive igralske predstave, kjer oskarjevec Murphy znova dokaže, da si več kot zasluži svoje mesto med najboljšimi igralci na svetu. Small Things like These je majhen film o velikih odločitvah, ki navkljub težki tematiki spregovori o tem, kako lahko humanost in empatija poganjata svet na bolje. Pretresljiva mojstrovina.

Biti skedemnajstletnica tik pred odhodom na kolidž, ki mora po spletu okoliščini preživeti vikend na kampiranju s svojim očetom in njegovim najboljšim prijateljem, ne predstavlja ravno prijetne izkušnje. Toda Sam (igralsko odkritje Lily Collias) se odpravi na kampiranje v divjino s precejšnjo pasivno naveličanostjo, četudi se zaveda, da bo najverjetneje morala prenašati čustveno breme dveh moških, ki svojih osebnih težav ne znata ali nočeta rešiti, zato pa se toliko raje zatekata k popivanju ter izmenjavi vsakdanjih anekdot o tem, kako svet ne razume njunih potreb, šele v zadnji tretjini pa v Samino intimnost poseže vprašanje, ob katerem se ji nenadoma spremeni pogled na svet. Good One, celovečerni režijski prvenec Indie Donaldson, bi lahko primerjali z zgodnjimi deli režiserk kot sta Debre Granik in predvsem Kelly Reichardt, saj imamo tudi tokrat opravka z meditativno počasnim in globoko intimnim filmom, kjer se neokrnjena narava in človekova občutja stapljajo v bridko življenjsko zgodbo o krutih lekcijah odraščanja ter kompleksnih odnosih med otroci in starši. Kot že omenjeno, se srčika filma skriva izvrstni igralski prezenci mlade Colliasove, ki s svojo izrazito obrazno mimiko ter gestami subtilno zajame čustvene reakcije glavne junakinje, zato film tudi ne potrebuje veliko besed, da bi gledalcu na subtilen način dostavil sporočilo, ob katerem se bo pošteno zamislil. Donaldsonova obenem poskrbi za realističen prikaz odnosov tako med generacijami kot spoloma, ne da bi se pri tem zatekala v demoniziranje in plitko karakterizacijo predvsem moških likov, ki jim tokrat navkljub vsemu ni prizanešeno in so razgaljeni v vsej svoji ranljivosti in aroganci. Film odlikujejo tudi minimalisitčna, vendar čudovita fotografija, vzdušna atmosferična akustična glasba in dober smisel za humor, zaradi specifičnega tona in zgodbe, ki ne išče odgovorov, pa zna biti ogled za marsikoga naporen. Toda Good One je navkljub temu bogata filmska izkušnja obetavne režiserke, od katere si v prihodnje obetamo še več uspešnih projektov.