Britanska režiserka Andrea Arnold je svoj zadnji igrani celovečerec, melanholični film ceste American Honey, predstavila pred dobrimi osmimi leti, vse do letos pa je posnela zgolj en dokumentarni film Cow, zato so bila ugibanja ob njenem novem projektu kakopak zelo živahna in polna visokih pričakovanj. Bird je film, ki ostaja zvest režiserkini fascinaciji nad odraščanjem mladih ljudi, potisnjenih na rob družbe; dogajanje je tokrat postavljeno v zanemarjeno blokovsko naselje, kjer med drugim živijo 12 – letna Bailey (izvrstna Nykiya Adams) ter njuna oče Bug (Barry Keoghan) in polbrat Hunter. Ko Bug nepričakovano oznani, da se bo poročil z žensko, ki jo pozna zgolj slabe tri mesece, Bailey uporniško zavrne vabilo na poroko in namesto tega tava po naselju, kjer po naključju sreča ekscentričnega tujca po imenu Bird (Franz Rogowski), ki išče svojega odtujenega očeta. Arnoldova s filmom Bird znova dokaže, da je mojstrica pripovedovanja “malih zgodb malih ljudi”, ki v sebi nosijo navdihujoče sporočilo, s katerim se lahko poistoveti vsak gledalec; pričujoči film namreč ni zamišljen kot zgolj grobo realistična socialna drama, ampak si privošči krajše izlete v vode magičnega realizma in skozi odraščanje glavne junakinje predstavi njeno hrepenenje po osebni svobodi, ki jo simbolično (in proti koncu že kar dobesedno) uteleša družbeno neprilagojeni naslovni lik. Poleg naravnih igralskih predstav, kjer pozornost poleg Adamsove ukrade tudi vedno bolj uveljavljeni Keoghan, se film lahko pohvali z minimalistično fotografijo ter perfektnim ravnovesjem med navdihujočim sentimentalizmom in kruto resničnostjo nasilja in revščine, v katero so ujeti nižji družbeni sloji. Elementi fantazije, ki so precej očitni v zadnji tretjini, bodo sicer zmotili nekatere gledalece, hkrati pa ima film nekaj težave z dolžino skoraj dveh ur, ki tokrat ni docela upravičena in pelje v razvelečnost. Navkljub temu je Bird še en pohvale vredne celovečerec trenutno ene najboljših filmskih režiserk na svetu.

Tekom svoje kariere enega od najvidnejših predstavnikov ameriškega neodvisnega filma, Seana Bakerja, je bilo očitno, da skuša režiser razbiti stigmo o spolnih delavkah in v najnovejšem celovečercu, sladkogrenki komediji Anora, je ta pogosto nerazumljen in šikaniran poklic znova v ospredju. Naslovna junakinja filma je eksotična plesalka in občasna prostitutka, ki nekega večera naključno spozna Vanyo, sina vplivnega ruskega oligarha, s katerim se sprva zaplete v “plačano razmerje”, potem pa se dvojica na vrat na nos poroči. Anora, ki v denarju, razvratu in hedonističnih zabavah odkrije hitro pot do ameriških sanj, kmalu trči ob kruto realnost, ko Vanyjini vse prej kot navdušeni starši od sina zahtevajo, da prekliče poroko. Bakerjev film sledi formuli osladnih romantičnih komedij, kjer predstavnika višjega in nižjega sloja spoznata ljubezen in pri tem samozavestno premagata vse ovire, ki jima pridejo naproti; vendar pa imamo tokrat opravka z režiserjem, ki se zaveda, da življenje nikoli ni tako preprosto, zato namesto osladnosti servira z duhovito kaotičnim, odštekanim kot tudi tragičnim prikazom sesutja sanjskega življenja skozi oči glavne junakinja. Vse, kar ste slišali o igralskem odkritju Mikey Madison, popolnoma drži; igralka s svojo energično karizmo in pogosto močno ekspresivnim pogledom poganja film naprej tudi ko ta obtiči v šibkejših trenutkih. Med slednje spadata predvsem nekoliko razvlečena in ponavljajoča sredina filma in rahlo enodimenzionalna glavna junakinja, o kateri ne izvemo dovolj, da bi nam za njen vzpon in padec bilo dovolj mar. Navkljub temu je Anora še vedno izredno gledljiv, dinamičen in predvsem zabaven film, ki brezhibno kombinira dramo in komedijo oz. sentimentalnost in grobost, velja pa še omeniti tekočo montažo in dober izbor energične glasbe. Anora morebiti ne spada med Bakerjeve najboljše filme in njegov pomik v bolj mainstreamovske vode je lahko zaskrbljujoč, vendar pa ima še vedno dovolj filmarjevih zaščitnih znakov, da njegovi oboževalci vsekakor ne bodo razočarani.