Nemška režiserka Nora Fingscheidt je s svojima celovečercema System Crasher in The Unforgivable dokazala, da ima čut za prikazovanje usod nerazumljenih žensk, potisnjenih na rob družbe, pa naj gre tu za podivjanega otroka ali travmatizirano osebo, ki jo preganja mračna preteklost. Njen najnovejši film The Outrun sledi tej formuli, hkrati pa jo tudi dopolni s poetičnostjo in nelinearno pripovedno strukturo; zgodba, posneti po spominih britanske pisateljice in igralke Daisy Lewis, spremlja mlado žensko Rono, ki se po odhodu iz klinike za zdravljenje odvisnosti od alkohola vrne na rodni otok na Škotskem, kjer pomaga svojemu duševno bolnemu očetu pri delu na kmetiji, sočasno pa se znajde v dvojnem konfliktu z iskanjem boljšega jutri in še vedno gorečo željo po pitju. Skozi serijo prebliskov iz preteklosti gledalce dobi vpogled v njen padec v brezno popivanja in propadlo zvezo, hkrati pa Rona preko spoznavanja zgodovine rodnega otoka in njegovega ekosistema (da bi premagala željo po alkoholu, se zaposli v inštitutu za raziskovanje ptic) išče odgovore na vprašanja, ki jo spremljamo je že ranega (in travmatičnega) otroštva. The Outrun je film, ki ambiciozno in spretno prepleta elemente surovega socialnega realizma in liričnega simbolizma, kar sicer nekoliko predvidljivi zgodbi o prebolevanju in iskanju smisla doda nekaj dobrodošle svežine. Srčika filma se kakopak nahaja v kompleksni osrednji junakinji, ki jo čudovito odigra Saoirse Ronan in s svojo čustveno intenzivno predstavo znova dokaže, da je ena od najboljših igralk svoje generacije. Fingscheidtova do problematike alkoholizma pristopa odgovorno in iskreno, nelinearnost pripovedi ni preveč moteča, obenem pa film z vpeljavo elementov škotske folklore zgodbo simbolično obogati in ji doda potreben navdihujoči duh. S filmom tako ni popolnoma nič narobe, razen tega, da je njegova zgodba precej standardna štorija o posamezniku, ki skuša ubežati temačni preteklosti in najti nov smisel v življenju. Navkljub predvidljivosti pa je The Outrun izredno ganljiva čustvena karakterna drama, ki ostane zasidrana v gledalčevem spominu.

Smrt ima to nenavadno moč, da lahko ljudi hkrati ločuje kot tudi združuje, kar na lastni koži izkusijo odtujene sestre Katie, Rachel in Christina, ki obtičijo skupaj v stanovanju, kjer morajo skrbeti za svojega umirajočega očeta. Med čakanjem na trenutek, ko se bo oče dokončno poslovoli, pa trojica usmeri energijo v krpanje težavnih odnosov in zamolčanih zamer iz preteklosti. His Three Daughters je minimalistična intimna drama, ki se povečini odvije v notranjosti majhnega newyorškega stanovanja, ki daje vtis nekakšnega čustvenega zapora za osrednje junakinje, ki bi rade druga pred drugo pobegnile, vendar nimajo kam. Oče umira, sestre pa živijo naprej in zdi se, da bodo zapustile stanovanje šele tedaj, ko bodo pripeljale svoje dileme do smiselnega zaključka. Režiser in scenarist Azazel Jacobs prefinjeno in z idealno kombinacijo trpkega humorja in čustvene drame prikaže težavnost medosebnih odnosov, hkrati pa izpostavi pogosto podcenjeno moč družinskih vezi, ki se zlepa ne pretrgajo. In četudi je osrednji motiv filma smrt, je njegovo sporočilo usmerjeno v življenja sester, ki so razklane med težavnimi najstniki, neizpolnjenimi sanjami ter drugimi frustracijami, ki spremljamo vsakega odraslega človeka. Iskrenost in toplina filma His Three Daughters je prisotna na vsakem koraku, še posebej po zaslugi odlično spisanih dialogov, polnih bridkosti in humorja, krivično pa bi bilo spregledati odlične igralske predstave osrednje trojice Natashe Lyonn, Carrie Coon in še posebej Elizabeth Olson v eni od svojih najbolj čustvenih predstav v karieri, ki bi si zaslužila oskarjevsko nominacijo. Četudi film His Three Daughters z vidika sporočilnosti ne odkriva tople vode, gre še vedno za izredno kvalitetno moderno dramo, ki uspe vzpostaviti čustveno vez z gledalcem.