Leta 2020 je kanadski igralec Elliot Page, ki je (tedaj še kot ženska) zaslovel z vlogami v filmih kot sta Juno in Inception, širši javnosti razkril svojo transspolnost, kar je naletelo na mešane odzive javnosti, ki je po eni strani skušala delovati vključujoče in strpno, po drugi pa se nikakor ni uspela distancirati od tradicionalnega razumevanja spolov in transspolnost označila za duševno bolezen. S tega vidika je film Close to You britanskega režiserja in soscenarista Dominica Savaga še toliko bolj pomemben, saj ponuja dokaj intimen in prizemljen pogled na omenjeno družbeno tematiko, do katere večina ljudi še vedno goji zaničevalen odnos. Film spremlja transspolnika Sama, ki se po štirih letih odsotnosti vrne v rojstno mesto, da bi obiskala svojo družino, ki praznuje očetov rojstni dan, pred tem pa še na vlaku sreča svojo nekdanjo srednješolsko ljubezen in obuja spomine na enako lepo kot tudi težavno obdobje odraščanja. Close to You s svojim počasnim tempom, sprano fotografijo in naturalističnimi igralskimi predstavami (večina dialogo je bila improviziranih) deluje kot tih in nevsiljiv dokumentarni portret človeka, ki po mnogih letih neodoločnosti in strahu uspe izoblikovati svojo identiteto, vendar pa se izkaže, da določen del sveta na to spremembo nikoli ne bo docela pripravljen. In četudi se film vrti okoli transspolnosti, je zastavljen dokaj univerzalno in ga je moč interpretirati kot zgodbo o večnem konfliktu med posameznikom in družbo. Tovrstni pristop je vsekakor dobrodošel in poučen, srčika filma pa se skriva v dokaj čustvenem nastopu glavnega igralca, ki je ogromno črpal iz lastnih izkušenj in zgodbi dodal veliko iskrenosti in avtentičnosti. Navkljub dobrim namenom pa je Close to You razočaranje, saj pogosto tava v zaspani počasnosti in monotonem dogajanju, filmu pa ne pomagajo niti okorni dialogi, ki so očitno posledica slabo izpeljane improvizacije. Končni rezultat je film, ki bo gledalcu odprl vrata v svet transspolnosti, vendar pa je veliko vprašanje, če bo ob koncu pustil kakšen trajnejši vtis.

Naključna srečanja popolnih neznancev, ki se na koncu spremenijo v poučno (in čustveno) izkušnjo so precej pogosti motivi v filmih, katerih sporočilo je opomniti na male dogodke v naših življenjih, ki lahko prinesejo nek manjši preobrat v naših razmišljanjih. Drama Daddio, režijski prvenec Christy Hall, v to situacijo postavi neimenovano mlado dekle (Dakota Johnson), ki jo na letališču pobere taksist Clark (Sean Penn), dvojica pa se med dolgo vožnjo proti njenem domu zaplete v pogovor, ki služi kot boleča retrospektiva njunih življenj z mnogimi čustvnimi primanjkljaji in travmami. Hallova, ki je film tudi spisala, se drži formule Jarmuschove mojstrovine Night on Earth in kultne drame Locke s Tomom Hardyjem v glavni vlogi; dogajanje omeji na taksi in dialoge med glavnima likoma, več od tega pa film niti ne potrebuje. S prefinjeno počasnim tempom, skrbno izbrano melanholično glasbo, odlično spisanimi dialogi ter izvrstnima igralskima predstava tako Johnsonove kot Penna (za slednjega bi si celo upali trditi, da postreže s svojo daleč najbolj ganljivo predstavo v karieri) film potegne gledalca v majhen, vendar čustveno razburkan svet, ki na koncu poti morebiti ne bo prinesel velikih odgovorov, kar pa tudi ni njegov namen. Daddio je film brez klimaksa, sasj ga sploh ne potrebuje; je topla minimalistična drama o odnosih, sprejemanju sebe ter iskanju nečesa, kar bi zakrpalo naše globoko potlačene čustvene rane, dotakne pa se tudi bolj občutljivih tematik kot je žensko iskanje očetovske figure v moških partnerjih. Obilica tem bi lahko povzročila zmedo, toda Hallova uspe vse elemente zapakirati v iskreno in duhovito meditacijo, ki bo ostala z gledalcem še dolgo po nastopu odjavne špice. Daddio je brez kančka dvoma ena od najbolj emocionalnih filmskih izkušenj letošnjega leta.