Telefonske in spletne prevare že lep čas predstavljajo eno od najbolj krutih lekcij našega vsakdana, ki ga preživimo na internetu, njihove najpogostejše tarče pa so starejši ljudje, ki se ne moderno tehnologijo privajajo s težavo in zato ne razumejo docela virtualnega sveta, v katerega vstopajo. Ena od teh tarča je tudi dobrosrčna 93 – letna Thelma (veteranka June Squibb), ki nekega dne prejme telefonski klic njenega vnuka, ki je zaradi povzročitve prometne nesreče pristal v zaporu in za varščino potrebuje deset tisoč dolarjev. Naivna starka kakopak takoj zbere denar in ga pošlje, takoj zatem pa se izkaže, da je bil telefonski klic lažen, Thelma pa se trmoglavo odloči ukrasti skuter svojega prijatelja Bena (Richard Roundtree v svoji zadnji vlogi pred smrtjo leta 2023) in izslediti prevaranta. Celovečerni prvenec režiserja in scenarista Josha Margolina je sicer bil oglaševan za akcijsko komedijo in četudi film vključuje elementa obojega, je Thelma v prvi vrsti očarljiva komična drama o medgeneracijskih razlikah, ki jih ustvarja svet, v katerem se trenutno nahajamo. Margolin se na eleganten in prizemljen način loteva problematik izkoriščanja starejših ljudi v namene raznovrstnih prevar, hkrati pa se z vključitvijo toplega humorja ironično spregovori o čarih in pasteh staranja ter družinskih odnosih, ki so enako zabavni kot tudi bridki. V nasprotju z večino sodobnih komedij, ki se pri spravljanju gledalca v smeh zatekajo k straniščnim šalam, bebavim popkulturnim referencam in osladnemu politiziranju, je Margonilov film osvežitev na vseh ravneh; humor je topel in ne deluje prisiljeno, zgodba vključuje veliko emocij, vendar pri tem ne zapade v osladnost, vse skupaj pa povezujeta očarljivi igralski predstavi tako Squibbove kot Roundtreeja. Thelma je dokaz, da je v sodobni komediji še vedno veliko prostora za toplino in prikupno odrezavost.

Obtičati za nekaj dni v najetem stanovanju s popolnim neznancem je verjetno ena najbolj mučnih in neprijetnih situacij, ki jih človek lahko izkusi. To tudi zgodi glavnim junakom psihološke drame This Closeness, sicer drugega celovečerca režiserke, scenaristke in glavne igralke Kit Zauhar; slednja igra Tess, ki skupaj s svojim arogantnim fantom Benom najameta stanovanje za konec tedna, pri tem pa ugotovita, da je njun cimer introvertirani in čudaški Adam, ki večino časa čepi v svoji sobi in ni zmožen normalne komunikacije. Tekom dni, ko se Ben odpravi na praznovanje obletnice mature, medtem ko skuša Tess posneti meditativni video za svoj You Tube kanal, se odnosi med trojico zaostrijo in kmalu postane jasno, da imajo tako Ben, Tess kot Adam globoko potlačene skrivnosti. This Closeness je film z izrazito minimalističnim pristopom, ki bolj kot na usodne preobrate in hiter tempo računa na počasen psihološki razvoj osrednjih likov, hkrati pa z omejenostjo na en sam prostor (stanovanje) prepričljivo zajame tako fizično klavstrofobičnost kot tudi simbolične ujetosti osrednjih likov v rutino življenja, ki jih ne uresničuje. Zauharjeva se tematike odnosov in spolnosti loteva skozi psihoanalitično oko in pri tem ostaja trdno zasidrana v resničnosti, hkrati pa je dovolj samozavestna in drzna filmarka, da ne pristaja na enostavne razrešitve konfliktov in osladne predvidljivosti. Odlične igralske predstave (srce filma kakopar predstavlja emocionalna predstava Zauharjeve), začinjen miks erotike in psihologije ter potrpežljiv tempo uspejo pripeljati zgodbo do zaključka, ki se morebiti res zdi antiklimatski (nekateri bodo mnenja, da je nedodelan, kar delno drži), vendar je po drugi strani še najboljši epilog za vse udeležene. This Closeness je film, ki se zaveda, da za medčloveške odnose preprostih rešitev ni.