Psihološka drama The Believer, danes kultni režijski prvenec Henryja Beana, se dotika tematike rasizma preko pojava t.i. “judovskega samoprezira”, ki ga povezujejo z neverjetno resnično zgodbo o Danielu “Danu” Burrosu. Burros, vzgojen v duhu judovske ortodoksne šole, je namreč v življenju izbral popolnoma drugačno pot; začel je simpatizirati z različnimi neonacističnimi skupinami, med drugim je postal član Ku Klux Klana, med prijatelji pa je slovel kot fanatičen antisemit, ki se je čutil oklicanega za vodenje ideološke vojne zoper t.i. judovsko zaroto. Ta psihološka dualnost v povezavi s kontradiktornimi verskimi zapovedmi in konfliktnimi vprašanji o obstoju Boga predstavlja emocionalno jedro Beanovega filma, ki delno temelji na Burrosovi življenjski zgodbi. Spremljamo Dannyja Balinta (Ryan Gosling), inteligentnega in karizmatičnega mladeniča, ki zaradi svojega gorečega prezira do Judov postane “čudežni otrok” vplivnega skrajnodesničarskega gibanja, hkrati pa vodi tolpo, katere člani do njega gojijo enako mero spoštovanja kot tudi strahu, vso svojo energijo pa vlaga tudi v načrtovanje bombnega napada na bližnjo sinagogo. The Believer vleče nekaj vzporednic z mojstrovino American History X, saj oba filma raziskujeta zaskrbljujoč vzpon neonacističnih in skrajnodesničarskih skupin, le da Beanov celovečerec ne temelji na grobosti in neposrednih družbenih komentarjih. Ta “intimen” pristop zgodbi resda vzame nekaj udarnosti, vendar pa je The Believer še vedno izredno poglobljen, kompleksen in predvsem iskren potret mladeniča, ujetega v mrežo verskih protislovij, rasne identitete in sovraštva. Beanu ta podvig uspe predvsem zaradi grobega vizualnega stila, ob katerem film izgleda kot dokumentarec in izvrstne igralske predstave Goslinga, s katero je igralec naposled dokazal, da je mnogo več kot zgolj lep obraz. Kot že rečeno; The Believer bolj kot na pretresljivost računa na spravljivo katarzo, toda sporočilo filma je še vedno dovolj udarno in glasno, da ga gledalec ne bo nikakor preslišal.

Erupcja je film o naključjih, ki povezujejo tako dogodke kot tudi usode ljudi. V primeru minimalistične komične drame režiserja Peta Ohsa je naključje tisto, kar neguje tesno prijateljstvo med Nel (Lena Gora) in Bethany (priljubljena britanska pevka Charli XCX); življenjski poti obeh deklet se namreč pomenljivo križata ob izbruhu svetovnih vulkanov in tudi ko Bethany skupaj s svojim fantom Robom obtiči v poljski prestolnici Varšavi zaradi izbruha pepela vulkana Etne ni prav nič drugače. Nel, lastnica cvetličarne, se skupaj z Bethany, ki jo je na smrt strah Robove snubitve, odpravi na nočne odisejade po nočnih klubih in domovih lokalnih boemov, ki se še vedno iščejo v življenju. Erupcja je zanimiv filmski eksperiment, ki služi kot prisrčna razglednica Varšave, kjer se rojeva univerzalna zgodba o prijateljstvu, odraščanju in iskanju identitete. Tako Gorijeva kot tudi Charli prepričljivo upodobita dekleti v letih, ko še lahko uživata sadove mladosti, vendar pa je obema jasno, da se tudi to obdobje počasi izteka. Zato je res škoda, da te potencialno zanimive ideje ostanejo neizkoriščene in na ravni osnutka za bistveno boljši film, kot je Erupcja. Ohs se navkljub dobrim namenom nikoli ne poglobi v zgodbi ali njene like, kar pri gledalcih povzroči popolno čustveno distanco od tega, kar spremljajo. Še več; zaradi sila pomankljive predstavitve likov nam ti dokaj hitro postanejo zoprni (še posebej Bethany, ki venomer terna, da je nesrečna v razmerju z Robom, četudi se film v ta del zgodbe nikoli ne poglobi, še slabše pa jo odnese Nel, o kateri prav tako ne izvemo ničesar zanimivega) in nezanimivi, posledično pa gledalci ob koncu te komaj uro dolge odisejade ne čutimo ničesar. Zgolj željo, da bi bil Erupcja nekaj več kot zgolj bežen sprehod skozi naše življenje.