Zelo nehvaležno je objektivno ocenjevati filme, za katere je jasno, da je bilo vanje vloženo ogromno truda in predvsem čustvenega napora. Škotska filmarka Eve Leonard-Walsh je svoj celovečerni prvenec Because We Are Too Many posnela na višku pandemije covid-19, ko so strogi zdravstveni ukrepi in dolgotrajne karantene poskrbele za popolnoma drugačen način vsakdanjika, polne osamljenosti, zaprtih storitev in negotovega čakanja na trenutek, ko se bo pandemija končala. Leonard-Walsheva igra Morgan, mater samohranilko z avtističnim sinom (tega odigra njen resnični sin Ronin Leonard-Walsh), ki se zaradi pandemije komajda preživlja; ustanove, ki skrbijo za sinovo nego, so zaprte, finančnih prihodkov je iz dneva v dan manj, iskanje službe pa je v negotovih časih skoraj misija nemogoče. Med čakanjem na rešitev se Morgan zateka v spomine na svoje otroštvo, ki je zaznamovano z alkoholizmom svojih staršev, spolnimi zlorabami in nasiljem, tekom še bolj težavnega odraščanja pa se tudi sama znajde na poti popolne avtodestrukcije. Because We Are Too Many je film, ki kipi od ustvarjalne strasti, ambicioznosti in surove iskrenosti, s katero se ponaša britanski socialni realizem, Leonard-Walsheva pa ne igra, ampak z močno čustveno prezenco (verjetno) podoživlja lastno življenje, ki ga začini s surrealnimi vložki in nekonvencionalno pripovedno nitjo. Film najbolj zasije v prvi tretjini, ko spremljamo odraslo Morgan in njen boj z birokratskimi mlini, nakar zgodba odpotuje v preteklost, kjer se začnejo kazati napake filma; pristop, ki ga ubere Leonard-Walsheva je ambiciozen, vendar pa žal pogosto vodi v pomanjkanje fokusa in prenasičenost s stranskimi štorijami, ki ne vodijo nikamor, z vidika prikaza življenja deklice, ki odrašča v disfunkcionalni družini, pa film ne pove oz. prikaže popolnoma nič novega. Because Are Too Many ima dovolj dobrih plati, da se dvigne rahlo nad povprečje, vendar pa bi vseeno potreboval manj razpršenosti in več udarnosti, s katero se ponaša škotska sedma umetnost.

Charlie in Emma sta tik pred poroko. Oba na smrt zaljubljena drug v drugega, prepričana v večnost svoje ljubezni in pripravljena, da si stojita ob strani v dobrem in slabem. Vendar pa zadnje pride na preizkušnjo, ko Emma nekega večera razkrije, da je pri petnajstih letih načrtovala strelski pohod po svoji srednji šoli, kar Charlija pahne v tehten in frustrirajoč razmislek o tem, kako dobro sploh pozna svojo zaročenko, hkrati pa skuša razumeti, kaj bi Emmo pahnilo k takšnemu ekstremnemu dejanju. Črna komedija The Drama režiserja in scenarista Kristoferrja Borglija je drzen filmski eksperiment, ki skuša iz predvidljivega zapleta, značilnega za lahkotne romantične limonade, izluščiti oster in družbeni komentar o stanju ameriške družbe, obremenjene s pravico do nošnje orožja in strelskimi pohodi. Velja omeniti, da se film (žal) ne ukvarja toliko z motivi za nasilna dejanja ampak bolj z odzivi javnosti na takšne dogodke, hkrati pa gledalcu zastavi mučno vprašanje o tem, kako dobro sploh poznamo svoje najbližje. Glede na tveganost eksperimenta jo film The Drama dokaj dobro odnese; Borgli je že s svojim prejšnjim filmom Dream Scenarijo dokazal, da zna loviti ravnotežje med komedijo in tragedijo, kar mu uspe tudi tokrat, še posebej zaradi inovativnih pripovednih prijemov, odličnih igralskih predstav (zasije predvsem Robert Pattinson kot Charlie, medtem ko Zendaya svojega lika nikoli docela ne razvije) in presenetljivo visokega čustvenega suspenza, ki je očiten še posebej v zadnji tretjini. Škoda le, da film nekaterih najbolj ključnih momentov v zgodbi (še posebej Emmino priznanje) ne razvije bolj udarno in pretresljivo, hkrati pa se tudi zdi, da z odsotnostjo motivov za obravnavano problematiko pušča stvari nedokončane. Morebiti je to tudi namen filma; da sproži debato o temi, ki se jo kot družba pogosto izogibamo. The Drama je več kot solidna črnohumorna drama, ki pušča veliko prostora za izboljšave.