Tow, drugi celovečerec režiserke Stephanie Laing, se začne s pretresljivim statističnim podatkom; v ZDA vsako noč zaradi izgube strehe nad glavo v avtomobilih prenoči od enega do treh milijonov ljudi. Pričujoči film pripoveduje eno od takšnih zgodb; glavna junakinja je namreč brezdomka Amanda (Rose Byrne), ki že dlje časa živi v svojem starem avtomobilu in skuša poiskati službo, kar je zaradi njene težavne preteklosti in alkoholizma vse prej kot preprosta naloga. Ko se ji priložnost za delo vendarle nasmehne, zgrožena ugotovi, da ji je avtovleka zasegla vozilo in prodala na avkciji, kar Amando pahne v leto dni trajajoči sodni boj ob pomoči idealističnega mladega odvetnika Kevina (Dominic Sessa). Zaplet filma spominja na nekaj, česar se spomnijo solzave televizijske melodrame, vendar pa je končni rezultat nekaj popolnoma drugačnega in – predvsem – boljšega. Tow se vsekakor dotika resnih družbenih problematik (brezdomstvo, boj malega človeka s požrešno birokacijo in krogom nadutih bogatašev, premagovanje odvisnosti), vendar pa film nikoli ne zapade v predvidljive pasti podobnih izdelkov kot sta pretirana zamorjenost ali sentimentalnost. Občudovanja vredno je predvsem to, da režiserka v zgodbo vključi nepričakovano veliko toplega humorja, ki pa nikoli ne zasenči resnosti Amandine situacije, zanašanje na prikaz njenega razburkanega čustvenega vrtinca pa prav tako venomer ostaja v mejah pristnega realizma, ki ne prisega na naivnosti. Seveda pa je vezno tkivo filma znova fenomenalna Byrnova, ki znova uspe najti idealno ravnotežje med empatijo in grobostjo, njena predstava pa drži zgodbo pokonci tudi v trenutkih, ko se ta zateče k hollywoodski poenostavljenosti, kar je še posebej izrazito v sklepnem delu filma. Tow ni popoln film in bi v nekaterih primerih šel bolj na “nož”, vendar pa so njegovi sporočilnost, smisel za humor in iskrenost tako močni, da bo pri gledalcu pustil trajen vtis.

Če kje obstajajo presenečenja v filmski obliki, je to nedvomno Dragonfly britanskega režiserja Paula Andrewa Williamsa, ki ima za seboj že bogato kariero presežkov kot sta socialna drama London to Brighton in kriminalna grozljivka Bull. Scenarij za pričujoči film je Williams spisal med pandemijo covid-19, kar se tudi pozna na končnem izdelku, ki se skoraj v celoti odvije na eni sami lokaciji, osrednji motiv filma pa je povrhu tega še zadnja leta zelo aktualna analiza stanja osamljenosti in nerazumevanja v modernem svetu. Film predstavi Elsie (Brenda Blethyn) je starka, ki sicer živi sama v majhni predmestni hiši in po spletu okoliščin splete prijateljski odnos s svojo prav tako osamljeno in ekscentrično sosedo Colleen (Andrea Riseborough). Eden od razlogov, zakaj film Dragonfly preseneča, je ta, da njegova zgodba gledalca ves čas elegantno vleče za nos in ozadje dogajanja razkrije šele v sklepnem šokantnem dejanju. Williams odnos med osrednjima likoma razvija z veliko mero enigmatičnosti, kjer med drugim npr. ni povsem jasno, če Colleen skrbi za Elsie zaradi gole empatije do starejših ali pa se za vsem skriva kakšen globji in bolj zastrašujoč motiv. To ugibanje je briljantno speljano skozi celoten film, ki nikoli ne popusti na tempu in suspenzu, zgodba pa enako močno deluje tudi ko zaide v vode psihološkega trilerja ali celo grozljivke. Ker gre za film s fokusom na karakterni študiji osrednjih likov, je velik del uspeha moč pripisati tudi odličnim igralskim predstavam Blethynove, ki briljantno upodobi lik ranljive in naivne starke, še boljša pa je Riseboroughova, ki postreže z močno prezenco in znova dokaže, da je ena najboljših filmskih igralk na svetu, ki bi si zaslužila več pozornosti. Dragonfly bo zaradi pogoste (in ekstremne) menjave vzdušij za nekatere premočan zalogaj, toda Williamsu je uspelo posneti inteligenten, čustven in napet film, ki strese do kosti.