Sophia Coppola je bila na začetku svoje kariere pod udarom kritik širšega občinstva, ki je menilo, da je sicer nesporni nepotizem (Sophia je namreč hčerka legendarnega Francisa Forda Coppole) botroval njeni neprepričljivi igralski predstavi v sklepnem delu trilogije The Godfather. Od takrat naprej je Sophia zamenjala smer in krenila v režijske vode, kar se je, če sodimo po njenem prvencu The Virgin Suicides, izkazalo za pravo odločitev. Filmska adaptacija istoimenskega romana Jeffreyja Eugenidesa je namreč večplasten film, ki se dotika tako grenkosladkega prikaza odraščanja mladih v ameriških predmestjih v 70. letih kot tudi občutljivih tematik najstniške tesnobe in samomora. Zgodba se vrti okoli družine Lisbon, kjer pretirano zaščitniška in globoko verna starša vzgajata svojih pet hčera, ki bodo ali pa so že vstopile v obdobje najstništva; ko najmlajša, introvertirana Cecilia, poskuša storiti samomor, se je družina prisiljena soočiti z vprašanji o tem, kaj je dekle pripeljalo do tako drastične odločitve, to pa posledično vpliva tudi na že tako čustveno dovolj razburkano odraščanje preostalih sester. The Virgin Suicides je eden od tistih filmov, ki skuša težave najstniške obdobja prikazati z veliko mero artistične sofisticiranosti in uporabe filmskega simbolizma.To se mogoče sliši kot slaba ideja, vendar pa Coppola film odlično zapakira v vizualno čudovito, razmišljujočo in poetično zgodbo, ki iskreno in prikaže utrip najstništva, kjer je prostora tako za smeh in solze. Srce filma kakopak predstavlja zvezdniški igralski ansambel, kjer zasijejo James Woods, Kathleen Turner in predvsem rosno mlada Kirsten Dunst v eni od svojih najboljših vlog v karieri, edina škoda je ta, da film zarabi obilice likov nekaterim posveča več pozornosti kot ostalim, kar bi Coppola lahko rešila z več minutaže. Navkljub tej manjši pomanjkljivosti je The Virgin Suicides film, ki združuje smeh in solze v nepozabno izkušnjo.

Jim Jarmusch, eden od pionirjev ameriškega neodvisnega filma, je pred pričujočim filmom pošteno razočaral z dolgočasno zombijevsko komedijo The Dead Don’t Die, zato je bilo bistveno bolj smiselno, da se s tragikomičnim triptihom Father Mother Sister Brother vrne k svojim koreninam. Film je sestavljen iz treh zgodb, katerim je skupen prikaz odtujenih družinskih odnosov; v prvi srečamo brata in sestro, ki odpotujeta v ruralni predel Amerike, da bi obiskala svojega samotarskega očeta, v drugi, postavljeni v irsko prestolnico Dublin, spremljamo hkrati spokojno kot tudi neprijetno letno čajanko matere in dveh osebnostno popolnoma različnih sister, zadnja pa spremlja brata in sestro, ki po smrti svojih staršev še zadnjič obiščeta njuno stanovanje v Parizu. Father Mother Sister Brother v marsičem spominja na Jarmuschova zgodnejša dela kot sta Mystery Train in predvsem Night on Earth; tudi tokrat imamo namreč opravka s “svetovno” razglednico zgodb, ki se odvijajo v ZDA in Evropi, dogajanje je zelo minimalistično, vezno tkivo filma pa kakopak predstavlja odličen zvezdniški ansambel, kjer zasijejo Tom Waits, Adam Driver, Cate Blanchett, Vicky Krieps, Charlotte Rampling, Indya Moore in Luka Sabbath. S pričujočim filmom se Jarmsuch vrača k tistemu, kar najbolj obvlada; k prikazovanju sladkih in grenkih vinjet iz našega vsakdana, ki so pospremljene z značilno minimalistično poetiko, vizualno in zvočno simboliko ter primerno počasnim tempom. Ob tem velja opozoriti, da lahko Father Mother Sister Brother pošteno frustrira gledalca, še posebej tistega, ki od filma pričakuje klasično fabulo z dramatičnimi zasuki in sklepno katarzo; Jarmuschove zgodbe se naključno začnejo in tako tudi končajo, ob koncu vsake vinjete pa se zdi, da smo bili gledalci priča zgolj drobnemu delu življenj, ki spremljajo omenjene družine. Father Mother Sister Brother je tako osvežujoča obuditev Jarmuschovega stila, ki pa bo še vedno delil gledalce.