Poison sledi klasični formuli minimalističnega filma; v slabi uri in pol se odvije na eni sami lokaciji in zgolj z dvema likoma, ki sprva komunicirata zgolj preko tišine, kasneje pa vse bolj emocionalni dialogi razkrijejo burna ozadja njunih življenj. Tim Roth in Trine Dyrholm sta Lucas in Edith, nekdanja zakonca, ki se po desetih letih znova srečata na pokopališču, kjer obiščeta grob njunega pokojnega sina. Dvojica se sprva izogiba direktni komunikaciji, toda travmatična preteklost in nerazščiščene zamere sčasom privrejo na dan. Poison se ponaša s preprosto zgodbo, ki smo jo gledalci videli že neštetokrat in težko bi rekli, da film odkriva toplo vodo; pretekla tragedija znova združi človeka, ki sta se nekoč ljubila in potem razšla, sedaj pa je napočil trenutek, ko sta oba prisiljena v relativno kratkem času opraviti pregled svoje težavne preteklosti in najti voljo za pot v prihodnost. Režiserka in scenaristka Désirée Nosbusch uspešno opravi svoje delo in gledalca popelje na kratko, vendar čustveno intenzivno potovanje, ki ga pilotirata odlična Roth in Dyrholmova, na katerih dejansko leži uspeh celotnega filma. Temu je v veliko pomoč tudi vzdušna melanholična atmosfera in premeteno izbrana lokacija pokopališča, ki že od nekdaj velja prostor, kjer človek lahko upočasni svoj tempo življenja in v tišini opravi refleksijo lastnega življenja. Kot že rečeno, Poison ne odkriva ničesar novega in težko bi rekli, da ob zaključku dostavi močno katarzo, vendar pa film zavoljo odličnih igralcev, spretnih dialogov in prepričljivega vzdušja uspe pritegniti gledalčevo pozornost, pa četudi zgolj za slabo uro in pol. Tiha intimna drama, ki ne spreminja sveta, ker to tudi ni njen namen.

Marsikateri igralec bi ponudbo za glavno vlogo v filmu The Woodsman nemudoma zavrnil, saj se ta dotika ene najbolj občutljivih problematik, o kateri se hkrati govori veliko in premalo; pedofiliji. Kar pa pričujoči film dela še bolj kontroverznega, je to, da predstavi svojo zgodbo ne iz perspektive žrtve, kot je to običajno, ampak skozi oči pedofila, ki se mora po storjenem dejanju in opravljeni zaporni kazni vrniti nazaj v normalno življenje, če je to sploh mogoče. Walter (Kevin Bacon v eni od svojih najboljših igralskih predstav) je zaradi spolnega napada na deklico preživel dvanajst let v zaporu, ko pa je izpuščen in si najde streho nad glavo, zaposlitev in morebitno ljubezen, se njegov boj za notranjo osvoboditev od temačnih impulzov šele začne. Nepazljiv gledalec bi rekel, da skuša The Woodsman ustvariti sočuten portret človeka, ki je zagrešil zelo ostudno kriminalno dejanje, vendar temu ni tako; največja groza pričujočega filma režiserke in scenaristke Nicole Kassell je v tem, da razgalja izredno neprijetno resnico o pedofiliji, pred katero si še vedno zatiskamo oči. Ta resnica je, da otroka spolno zlorabijo povsem običajni ljudje, ki jih srečujemo na ulici, ne pa stereotipne pošasti, ki obstajajo zgolj v grozljivkah. Kasselova se tega tveganega koraka loti subtilno, sofisticirano in še vedno grobo realistično, pri tem pa problematiko razgali iz vseh možnih zornih kotov in ohrani čustveno nit zgodbe, katere osrednji motiv je morebitno iskanje odrešitve za človeka, ki si te zaradi posledice svojih dejanj sploh ne zasluži. Film s svojo mračno atmosfero, izvrstnimi dialogi in že omenjenimi vrhunskimi igralskimi predstavami samozavestno ustvari resda neprijetno, vendar sporočilno močno psihološko dramo, ki jo gledalec zlepa ne pozabi.