Ena od vidnejših karakteristik klasičnega obdobja filma noir je ta, da so njegovi junaki vedno na begu. Na metaforični ravni bežijo pred samim seboj in svojimi notranjimi demoni, včasih pa se znajdejo tudi na dobesednem begu pred zakonom. Med slednje spada Joe Sullivan, osrednji lik minimalistične kombinacije noir kriminalke in filma ceste Raw Deal, ki ga na začetku zgodbe v zaporu obiščeta fatalno in impulzivno dekle Pat (ta je tudi naratorka, kar je bilo za film noir nekaj neobičajnega) ter njegova preudarna odvetnica Ann, do katere čuti več kot si je pripravljen priznati. Toda časa za romantiko ni na pretek (ali pač), saj Joe istega večera pobegne iz zapora in skuša s Pat prečkati mejo in tam začeti novo življenje. Glavnina filma se tako odvija na cesti, kjer se Joe z obema ženskama izogiba oblastem, hkrati pa skuša nadzirati problematičen ljubezenski trikotnik, saj mu tako Ann kot Pat veliko pomenita. Raw Deal je ekonomičen in vsebinsko dokaj preprost film, ki pa se vendarle razlikuje od večine filmov noir, saj med drugim zamenja vloge spolov (tokrat je npr. moški tisti, ki pogublja ženske in ne obratno, glavni junak pa tudi ni slab človek, saj se izkaže, da čepi v zaporu zaradi svojega nekdanjega prijatelja, ki je ukradel velikansko vsoto denarja) in se kompetentno igra z žanrskimi pravili, kar je kakopak tvegan poskus, vendar se tokrat več kot izplača. Raw Deal je suspenza poln, za 40. leta neobičajno erotičen in prebrisan triler, ki prepleta romantiko, akcijo, noirovske klišeje in celo humor, končni rezultat pa je klasika filmskega minimalizma in ena najbolj napetih kriminalk iz klasičnega obdobja filma noir.

City That Never Sleeps je eden od manj znanih predstavnikov klasičnega obdobja filma noir, prav tako pa so bili mnogi kritiki neprizanesljivi do njegove bizarne strukture in vpletanja nadnaravnih elementov. Film sicer sledi zakonitostim žanra, vendar pa hkrati sklene nekaj precej neobičajnih odločitev; narator tokrat ni oseba, ampak kar samo mesto. Da, naslovno mesto, ki nikoli ne spi in bedi nad svojimi prebivalci, ujetimi v vrtinec razočaranj, neizpolnjenih sanj, lažnega upanja, korupcije, nasilja in oportunizma. In mesto, ki nikoli ne spi, nam predstavi glavnega junaka, vsega naveličanega in utrujenega policista Kellyja (Gig Young), ki je razklan med službo ženo in ljubico; prve se je naveličal, drugo bi rad zapustil in s tretjo želi pobegniti lepšemu življenju naproti. In ko sprejme mamljivo ponudbo premožnega odvetnika, da se znebi njegovega nekdanjega sodelavca, se zdi, da se mu je sreča naposled nasmehnila. A kot se v filmih noir rado zgodi, vsi popolni načrti splavajo po vodi in tekom ene podivjane noči nasilja, dvojnih iger, izsiljevanj ter strasti se je Kelly prisiljen soočiti ne zgolj z vse manj obvladljivimi situacijami okoli sebe, ampak tudi s tem, kakšna prihodnost ga čaka ob nastopu jutra. Glavna odlika filma City That Never Sleeps je ta, da ubere surov dokumentaristični slog in se s tem odpoveduje melodramatičnosti hollywoodskih noirov; s snemanjem na resničnih lokacijah, temačno panoramo mesta, ki se utaplja v megli in smeteh ter brezkompromisno obravnavo absurdnega nasilja potegne gledalca vase in v slabih 90. minutah dostavi ravno dovolj zabave in napetosti, da bo film navdušil oboževalce bolj dokumentarno naravnanih filmov noir. Seveda pa mora ob tem upoštevati, da ima zgodba veliko lukenj, da vsi liki niso dovolj razviti in da je vnašanje nadnaravnim elementov sicer drzna, vendar večinoma ne ravno premetena odločitev filmarjev. Navkljub nerodnostim pa je City That Never Sleeps čisto spodoben, majhen in prebrisan film noir, ki ima dovolj sape, da prispe do ciljne črte.